dejan krajlah praktično učenje knjiga

 

Dejan Krajlah, ki ga morda poznate že po njegovi knjigi UČBENIK USPEHA, bo v kratkem izdal novo knjigo PRAKTIČNO UČENJE, v kateri so med drugim zbrana res dobra priporočila, kako se efektivno učiti. S spodnjem prispevku z vami delimo odlomek iz prihajajoče knjige.

 

Zakaj odličnjaki niso glavni

 

Ali ste se kdaj vprašali, zakaj odličnjaki iz šole niso tisti, ki najbolj uspejo v življenju? Ne, med najuspešnejšimi posamezniki praviloma resnično ni takšnih, ki so blesteli v šoli. Kar razglejte se malo naokoli. Ozrite se po svoji okolici. Spomnite se ljudi, ki jih poznate. Ali pa tistih, ki jih ne poznate osebno, le njihove zgodbe so občudovanja vredne. Koliko izmed njih je bilo v šoli nadpovprečno pametnih, nadarjenih ali odlično ocenjenih? Bolj malo. Zakaj nekateri preprosto uspejo in si ustvarijo materialno bogastvo, uspešno kariero in ljubeče okolje, medtem ko se morajo drugi zadovoljiti le z drobtinami z mize? Pri čemer imajo oboji natanko ista formalna znanja. V čem je torej trik? Ali je kaj narobe z našim izobraževalnim sistemom? Mar vsa tako pridobljena znanja preprosto niso prava? Ali so to sploh prava vprašanja?

***

Odgovor na to je tako preprost, kot so lahko vsi odgovori, če le zastavite prava vprašanja. No, pa se vrnimo v šolo. Kaj ste morali početi v šoli? Zbirati in zapomniti ste si morali dejstva. Podatke. Več ste si jih lahko zapomnili, boljši ste bili. Niso pa bili vsi navdušeni nad tem. Tistim, ki jim v šoli ni šlo, se to pač ni dalo. Ali pa se jim ni zdelo dovolj zanimivo. Morda jim podatki niso bili predstavljeni na takšen način, da bi jim bilo. Obstaja celo možnost, da njihova sposobnost pomnjenja ni bila tolikšna, kot se je od njih pričakovalo. Kar koli pač. Toda to ne pomeni, da so neumni. Še zdaleč ne.

Skrivnost tiči nekje drugje. Naš izobraževalni sistem (pa s tem ne mislim samo našega, slovenskega) je naravnan tako, da zahteva angažiranje leve polovice možganov, in to v pasivni obliki. Zapomniti si je treba neskončno število dejstev, podatkov, lekcij, imen, krajev, dogodkov, elementov in tako dalje in tako dalje. Ad infinitum. Takšno angažiranje pa ne vodi v razvoj sposobnosti in spretnosti šolarja, temveč mu le napolni glavo. In seveda tam ostane le kratek čas, nato pa se razblini. Kot da ga nikdar ni bilo. Zato ni čudno, da imamo toliko visoko izobraženih ljudi brez službe ali s slabimi službami. Kaj jim pomaga vse formalno pridobljeno znanje, če ne vedo, kako ga uporabiti? Vse življenje so se samo učili in naredili točno to, kar se je od njih pričakovalo. Kot vojak, ki mora le izpolniti zadani ukaz. Kaj pa sedaj, ko jasnih ukazov ni več?

 

dejan krajlah praktično učenje

 

Desna polovica možganov je tista, ki ustvarja, povezuje, razmišlja. Tu je doma vsa domišljija, tu se iskrijo iskrice. Od tu prihajajo vse nore ideje in drznosti. A za ustvarjalnost v šoli pač ni prostora, racionalno razmišljanje in faktografsko kopičenje znanja sta edina, ki štejeta. Spomnite se samo primerov, ko ste se neko snov morali naučiti na pamet, in to primerjajte s tisto, ki ste jo lahko opisali s svojimi besedami. Katero ste bolj razumeli, katero ste si dlje časa zapomnili? Verjetno tisto, pri kateri ste lahko bili ustvarjalni, mar ne? Kljub temu šole še vedno spodbujajo le (začasno) skladiščenje znanj, ne pa ustvarjanje znanj. Med skladiščenjem in ustvarjanjem znanj (ali česar koli drugega) pa je velika razlika. In tu se skriva srž problema.

Zato se odličnjaki v življenju največkrat preprosto ne znajdejo. Ker jim nikoli ni bilo treba biti ustvarjalni. Dovolj je bilo, da so se naučili vse, kar se je od njih zahtevalo. Točno to, kar se je od njih zahtevalo. Zato svoje desne polovice možganov nikoli niso tako dobro izurili (v primerjavi s slabše ocenjenimi sošolci, ki so morali biti prav zato veliko bolj kreativni in iznajdljivi).

Pravzaprav je sploh ne znajo uporabljati. Po navadi dobijo neko povprečno službo, praviloma zaradi svojih kvalifikacij (preteklost), ne pa zaradi goreče želje po uspehu (prihodnost). Pridno ubogajo vse nasvete svojih nadrejenih in delujejo natančno v skladu z vsemi obstoječimi praksami v podjetju. Ponovno se v njih vzbudi nekoč tako domača želja po ugajanju – da prejmejo pohvalo in ne naredijo nobene napake, je edino, kar šteje (tega so pač navajeni, to jim je doslej največ prinašalo).

 

Kar ni vedno najbolje. Včasih današnjih problemov ni mogoče rešiti z včerajšnjimi rešitvami. Morda so te delovale za koga drugega, v drugem času, ob drugih okoliščinah. Ne pa danes. Včasih preprosto tudi vse osvojeno znanje in nabrane izkušnje niso dovolj. Sicer pa: kaj je pravzaprav znanje? Prihaja iz preteklosti, zato je varno, to je res. Vendar je tudi passé. Vsebuje element preteklosti. Kajti po svoji naravi tudi je neko vedenje o nečem, kar se je že zgodilo. Zato je v samem nasprotju z izvirnostjo. Drži? In kaj so izkušnje? Ponovno nekaj, kar kuka iz preteklosti; rešitve za stare situacije in stare probleme. Ki so najverjetneje drugačni od današnjih. In vseh tistih, ki bodo sledili. Po prvi svetovni vojni so vse evropske države hitele kopati obrambne jarke in dolge linije, saj so bile prepričane, da bo naslednja vojna ponovno pozicijska. Temu je bila prilagojena vsa vojaška strategija tistega časa. In konkretna doktrina bojevanja tudi. Zato je tako klavrno propadla ob prvem stiku z nemškim vojaškim strojem, ki se s svojo bliskovito vojno niti za trenutek ni pomudil pri pozicijskem bojevanju … Lahko pa se premaknemo tudi v naš čas. Desetega septembra 2001 smo mislili, da vemo vse o mednarodnem terorizmu. Kdo so teroristi, od kod prihajajo, kako nas lahko prizadenejo. Naslednji dan smo videli, da v resnici nismo imeli pojma.

Bolj smo torej prepričani, da nekaj vemo, bolj nas udari spoznanje o tem, kako zelo se pravzaprav motimo. Ali kot gre moj najljubši ugovor zoper učenje iz izkušenj: zamislimo si purana, za katerega skrbi človek. Vsak dan mu da zavetje in hrano in lepo dela z njim. Kaj si ta puran misli o človeku? Kakšne izkušnje ima z njim? Samo najboljše. Zato je vsak dan vedno bolj prepričan, da je človek dober in se mu zato ne more zgoditi nič slabega. Saj se mu tudi doslej ni, mar ne? Njegova neposredna izkušnja je namreč nadvse pozitivna. Vse do dne, ko ga pošljejo v klavnico … (Kot smo videli, nas izkušnje lahko zapeljejo v napačne odločitve. Le vprašajte tistega purana. Ups, prepozno. Tako kot je znanje v nasprotju z izvirnostjo, so izkušnje v svojem bistvu nasprotje od kreativnosti. Tisti, ki je zelo izkušen, po navadi ni kaj posebno kreativen, se vam ne zdi?)

Čeprav smo ta zapis začeli s šolo in z odličnjaki, naj ga zaključimo s spodbudno ugotovitvijo, da kljub vsemu še zdaleč ni vse zapravljeno. Če ste odličnjaki ali ne, še vedno lahko osvojite nova znanja ali se priučite novih veščin. Imate še vse življenje časa. Nekatere vam lahko olajšajo življenje, z drugimi kaj zaslužite, s tretjimi pa le naredite nekaj zase (kar koli).

Zavedajte pa se, da vaši možgani omogočajo veliko več, kot si mislite. Le omogočiti jim morate, da sami ustvarijo potrebno znanje …

 

Že poznate knjigo UČBENIK USPEHA?

Dejan Krajlah – Učbenik uspeha

 

Kaj pravijo o knjigi UČBENIK USPEHA?

V poplavi priročnikov in raznovrstnih knjig za osebnostno rast na trgu pričujpča knjiga izstopa, ker ni zgolj prevod anglosaksonskih veleuspešnic zahodnega sveta ali povzetkov vzhodnjaških filozofij. Gre za avtorsko delo, ki vključuje slovensko družbeno in kulturno ozadje ter fenomene sodobne slovenske družbe in kulture, ki se odražajo v strukturah vsakdanjega življenja. Lepo berljivo, kot avtorju svetovne leposlovne uspešnice pritiče, bralca popelje po poteh uspeha, ki je dosegljiv vsakomur izmed nas. Učbenik uspeha bi zato moral postati obvezno branje slehernega posameznika.

– mag. Maja Ilijavec, Inštitut za antropologijo