Ko sem se vozila proti nekdaj rudarskemu mestu Trbovlje, sem razmišljala, kako radi morajo imeti svoje lokalno okolje, da so se z Dewesoftom tako ukoreninili v tej dolini, iz katere ljudje praviloma odhajajo v želji po boljših priložnostih. Ne morem si predstavljati začudenja tujcev, ki prihajajo iz večmilijonskih mest na obisk tako uspešnega in inovativnega podjetja sredi zelenih hribov in gozdov.

V dveh letih, odkar sem bila prvič in edinkrat dotlej v Dewesoftu, se je precej spremenilo. Katapult je zrasel v elegantno obnovljeno zgradbo. Dewesoft se širi z novo jedilnico in kuhinjo. Takoj ob vhodu je moj gorski del duše opazil čudovito sliko skupine zaposlenih na vrhu Triglava. »Ali je slika resnična?« sem vprašala Jureta, ko sem se z nosom približevala sliki, da bi presodila, kaj je ali česa ni naredil Photoshop.

»Ja, večina obiskovalcev kar ne more verjeti, ampak prav zares je resnična. Ni Photoshop.«

»Tudi mavrica?«

»Tudi mavrica. Teden dni pred nastankom te slike sem vprašal našega fotografa Mitjo, ali je že bil kdaj na Triglavu. Rekel je, da še ne. No, to se pa za Slovenca skoraj ne spodobi. ‘Daj, gremo ta vikend na Triglav.’ Takoj je bil za. Dobili smo še nekaj članov ekipe, ki so z veseljem sprejeli izziv kljub teži merilnih instrumentov v nahrbtnikih. Vse za dobro fotografijo! Sedaj gremo skoraj vsako leto na Triglav.«

Čudovito! Korak naprej sem ponovno zagledala formulo, ki ji je tokrat delal družbo del letala. »Pravo letalo?«

»Ne. Je replika dela concorda, edinega nadzvočnega potniškega letala doslej. Izdelalo ga je domače podjetje AformX iz Trbovelj.«

Prepričana sem bila, da je za tem neka zgodba. Nisem se motila.

»Concorde je bil brez računalnikov zasnovan v šestdesetih letih. Letel je z dvakratno hitrostjo zvoka, torej 2200 km/h. Zadnji polet je bil leta 2003. Včasih smo lahko prileteli iz Pariza v New York v štirih urah, danes pa ne moremo več.«

Preskočil je omembo, da je letalska karta za tako hiter polet stala skoraj desetkrat več od klasičnih poletov.

»Zame je opomnik, da tehnika ne napreduje vedno in da moramo vedno skrbeti, da smo v vrhu tehnike in tehnologije. V nasprotnem primeru lahko tudi krepko nazadujemo,« je še razložil.

Stopila sva na hodnik do stene, kjer imajo predstavljene glavne prelomnice in dosežke podjetja. Temna stena z oranžnimi in belimi odprtinami, v katerih so z lučjo osvetljena priznanja, instrumenti, plakete … Že celoten videz stene nakazuje, da ima vsak kos v tem predelu posebno zgodbo in posebno vrednost.

»Jure, velikokrat omenjajo, da si povzročil nekakšno revolucijo v merilni industriji. Kaj točno je tako revolucionarnega?«

»Poglejva to merilno napravo,« je rekel in pokazal na ogromno staro škatlo velikosti pralnega stroja ali še večjo. »To je bil eden prvih prenosnih frekvenčnih analizatorjev. Težak je bil 50 kilogramov, velik več kot meter, potreboval pa si voziček, da si ga vozil naokrog. Danes to naredimo v velikosti škatlice za vžigalice.«

Priznanj in nagrad na steni ni niti omenjal, le pri nagradi NASA Tech Briefs award, DEWE – 43 Product of the year 2009 je za trenutek postal in rekel: »Tale je kar kul.« Kar v prevodu pomeni, da je nagrada izjemna in je neskončno ponosen nanjo.

Sledila sem mu v večnamenski prostor. Ob prečkanju pisarn sem skozi steklo pokimala manjšemu gospodu z brado. Malo v hecu, malo zares, sem Juretu rekla:

»O, lepo, predan podjetju, še ob sobotah dela.«

»Ja, včasih je kar težko ob sobotah hoditi po praznem podjetju. Kadar je bilo v začetku veliko naročil, se je vsem zdelo povsem logično, da smo v soboto v podjetju in delamo – ker je pač treba narediti. Zdaj tega ni. Glej, podjetje je prazno, naročil pa trenutno toliko, da ne podelamo.«

Zaprl je steklena vrata stene, ki je dajala odprtost velikemu prostoru, kjer verjetno sestankujejo. Ponudil mi je visok stol (seveda z všitim oranžnim logotipom) ob mizah, razporejenih v trikotnik. Na dveh velikih zaslonih na moji desni in levi steni sem bežno opazila vsaj sto neodgovorjenih e-sporočil in odprte dokumente v Google Drive. Veliko večje zanimanje mi je vzbudila stena pred mano, čez katero se je pod okni za dnevno svetlobo razprostirala bela tabla, že vsa porisana z nekimi strojniškimi hieroglifi.

Sicer pa so bili oranžni logotipi povsod, kamorkoli sem obrnila pogled. Iz vrečke (z Dewesoftovim logotipom) je povlekel kemični svinčnik (z logotipom) in blokec (z logotipom). Ponudil mi je še kavo in pokazal na skodelice – seveda z logotipom Dewesoft.

Na desni steni je za velikim zaslonom na lesenih pokončnih deskah arhitektsko prefinjeno stal logotip. Da je Jure spet v črni majici z oranžnim logotipom Dewesoft, se mi je zdelo že samoumevno. Sem povedala, da ima tudi gorsko čelado oranžno in z logotipom?

Pa to še ni bilo tako presenetljivo kot ohišja merilnih instrumentov.

Kakšen občutek za podrobnosti! To je zagotovo ustvarjal neki kreativni umetnik ali pa ima Jure v sebi več umetniške plati, kot je kaže navzven.

»Jure, ali niso ti vaši instrumenti pozneje skriti v avtomobilih, raketah, letalih ali ladjah?«

»Ja.«

»Dobro. Razumem. Ampak v čem je potem smisel, da tako lepo oblikujete ohišje, če se ga sploh ne vidi?«

»Zanimivo. Ko smo proizvedli enega izmed prvih instrumentov, me je nekaj podobnega vprašal poslovni partner. Rekel je: ‘Zakaj ni ohišje enostavnih ravnih linij? Zakaj izgubljate s tem čas in denar, če pa bi izdelavo lahko poenostavili?’«

»Ja, prav to se tudi jaz sprašujem. Torej – zakaj?«

»Ker je lepo.«

»Ampak zakaj toliko denarja in truda posvečate zunanjemu videzu, če se instrumenta potem sploh ne vidi?«

»Ker je lepo. A ni lepo?«

»Ja, je. Ampak …«

»Ja, Petra, prav zato ker – je lepo. Stranke opazijo, da je nekomu res mar. Ne samo funkcionalnost in specifikacije, tudi prijaznost uporabniku in oblika pustita vtis. Takrat me tisti partner ni razumel, stranke pa iz leta v leto dokazujejo, da je naša pot pravilna.«

Tako ima vsak instrument namesto preproste ravne stene elegantno vdelan logotip podjetja in oranžne robove.