Dejan Krajlah, zakaj menite, da je uspeh stvar odločitve?

“Ker po podrobnem preučevanju velikih in uspešnih posameznikov vse bolj ugotavljam, da gre za posameznike, ki dejansko sploh niso kakorkoli boljši od vseh drugih. Še več; objektivno gledano ni pri njih prav nobenih posebnih okoliščin, po katerih bi se ločili od večine. Praviloma to tudi niso bolj izobraženi, bolj inteligentni, pametnejši, lepši, ali pa kako drugače za uspeh bolje opremljeni posamezniki. Zakaj pa so kljub temu uspešni? Ker delajo nekaj drugače. Samo zato. Uspeh je vedno le posledica. Rezultat, pravzaprav. In nima nič s srečo, naključjem, posebnimi okoliščinami ali čem podobnim, onkraj našega vpliva. Ne, ti posamezniki sploh niso bili rojeni pod srečno zvezdo. Ravno obratno; srečni so, ker so uspešni. Uspešni pa so zato, ker delujejo v skladu z nekimi posebnimi principi; lahko jim rečemo principi uspeha, formula uspeha, skrivnostna sestavina, ključ, ali pa kakorkoli drugače. Skratka; uspešni so samo zaradi tega in ne zaradi nekih objektivnih danosti. In najlepše pri vsem skupaj je to, da ti principi niso nekaj, s čimer smo ali nismo rojeni, ampak nekaj, kar šele pridobimo. Če se tako odločimo. Vsakdo jih lahko pridobi, vsakdo se jih lahko priuči. Zato trdim, da je uspeh stvar odločitve. Težava je le v tem, da ljudje tega ne vedo, da jim tega nihče ni povedal in da za to, da v knjigo življenja ne vknjižijo uspehe, krivijo usodo, smolo, nesrečo in podobne dežurne krivce. Ki pa z uspehom seveda nimajo prav nič skupnega …”

Kaj mora nekdo storiti, da začne stopati po poti uspeha?

“Samo izbrati jo mora. To je vsa skrivnost. Naj povem zelo preprosto; če na nekem področju želimo nekaj spremeniti, za to ne potrebujemo nobene spektakularne odločitve ali kakšne posebno veličastne miselne operacije, zaprisege ali kaj podobnega. Le dovoliti si moramo sprejeti idejo, da je lahko bolje. Samo to. Ker je lahko – bolje. In to je to. Kajti ne glede na to, na kateri točki v življenju smo, vedno lahko gre na bolje, pa če se nam zdi, da so okoliščine okoli nas še tako brezupne in se nam naše življenje zdi še tako zavoženo. Spremembe so vedno možne. To je dejstvo. Pustite preteklost. Preteklost nima nič opraviti s sedanjostjo; če vam ni všeč, kje danes stojite, je to zgolj zato, ker niso delovale stvari, ki ste jih počeli v preteklosti. Ne pa zato, ker ste slab človek, ker vas bog nima rad ali ker vam je tako usojeno. Kar ste počeli do zdaj, pač ni bilo ustrezno, zato nimate tega, kar bi si morda želeli. In sedaj najpomembnejši poudarek; kar pa počnete prav zdaj, pa je to, kar bo oblikovalo vašo usodo. Vi lahko spreminjate svet in si ga uredite po vaši podobi. Imate možnost, stvari so jutri lahko drugačne. Že jutri! Ta misel je prvi in najpomembnejši korak. Ta vas spravi v inercijo. Potem bo šlo samo. Odločite se torej, kaj boste storili s svojim življenjem, kaj boste popravili, kako boste stvari zapeljali, kje boste uspešni. Ko boste enkrat prepričani, da to zmorete, boste že našli način za to, kako ga uresničiti. Boste videli.”


Že poznate knjigo UČBENIK USPEHA? >>


Vztrajanje, ponavljanje … kot faktor uspeha?

“S tem odgovorom bom najverjetneje presenetil, ampak stvari kot so pozitivno razmišljanje, vztrajanje, ponavljanje, vera v uspeh in kar je še iz železnega repertoarja dežurnih tolmačev uspeha, dejansko zelo malo pripomorejo k uspehu. Kajti vse to so aktivnosti, za katere si posameznik mora zavestno prizadevati. Ko si prizadeva. Po nekaj minut na dan. Zadnja dognanja iz nevrokirurgije pa dokazujejo, da so naše podzavestne nastavitve, te ki dejansko vodijo naša življenja, neprimerljivo močnejše. Govorimo o milijonih proti ena. Še več, če upoštevamo dejstvo, da zavestno počnemo le nekaj odstotkov stvari v celem dnevu, za vse ostalo pa smo na avtopilotu, ki je poleg tega še milijon krat močnejši, kaj hitro ugotovimo, da so vse aktivnosti, ki jih počnemo zavestno, le kapljica v morje. Kajti podzavest je tista, od katere je odvisno, kako uspešni bomo. Ne pa tistih nekaj zavestnih poskusov. Če nekoliko poenostavim, je potrebno ustrezno predrugačiti nastavitve v naši podzavesti. In šele potem, ko te postanejo nov avtomatizem, lahko pričakujemo spremembe v našem obnašanju in dejanjih, ki nas potem vodijo k uspehu. Potem vztrajanje in ponavljanje postanejo del nas, ne da bi o tem razmišljali. Kot na primer judoist, ki na treningu naredi 5.000 metov. Šele potem lahko na tekmovanju nasprotnika vrže po tleh, brez da bi sploh pomislil na to, kako naj izpelje idealen met. Takrat je to že avtomatizem, vse se zgodi avtomatično. Ja? In sedaj; se to da? Te nove nastavitve avtopilota? Seveda se da. O tem govorimo v Učbeniku uspeha.”

Kako uspešni smo Slovenci?

“Slovenci se v ničemer ne razlikujemo od uspešnih posameznikov iz tujine. Tisti ki svoja življenja živijo v skladu s prej omenjenimi principi, so posledično uspešni, vsi ostali pač ne. Izberite si deset naših najuspešnejših posameznikov in z njimi preživite 24 ur na dan, kak teden ali dva. Kaj boste ugotovili? Da ti ljudje niso nič posebnega, le da živijo svoja življenja na nekoliko bolj… drugačen način. Bolj usmerjeno. Imajo neke rituale, navade, način preživljanja časa, dneva. Nekaj počnejo, drugače od drugih. Samo zato so uspešni. In zaradi ničesar drugega. Nič od boga podarjenega, tudi pri Slovencih ne. Glasbenik Magnifico se v nekem dokumentarcu sprašuje, kako je možno, da skozi kariero žanje take uspehe in celo vodi cel zbor, ko pa nima niti osnovne glasbene izobrazbe, predsednik vlade nikdar ni spadal med odličnjake, upravljalec Postojnske jame in en večjih gospodarstvenikov pa je svoj čas prodajal sesalce. Da o novodobnih vplivnežih niti ne govorimo. To je to, ti ljudje so uspešni, to pa zato, ker so šli v akcijo, ker so nekaj počeli. Ne pa čakali, da bo prišel morda ugoden trenutek ali pa da se bodo pojavile kakšne prav posebno ugodne okoliščine. Saj se vendar nikdar ne bodo. To je to, tako delujejo ti principi uspeha, o katerih govorim.

In če me sedaj sprašujete, ali je napisati knjigo zahtevno opravilo, lahko seveda potrdim. Je, seveda je. Ampak, a ga zmore kdorkoli? Seveda ga zmore, le odločiti se mora. Vse se začne z odločitvijo. Lahko potem en teden sedi pred računalnikom in napiše le tri stavke, ampak hej, ti trije stavki so pa več kot nič stavkov, ne? In naslednji teden trije, morda pa celo štirje. In tako naprej. A se da. Kajti, ko se bo enkrat za to odločil, se mu bodo v misli same prikradle ideje in zamisli, doživel bo tiste aha trenutke in vse to lepo beležil in popisal. In potem le še prelil na papir. Jaz sem v zadnjem času napisal tri, vse tri so objavljene, poleg gore nekih člankov in prispevkov in v čem se jaz razlikujem od vas ali kogarkoli drugega?

Najpomembnejša stvar pri pisanju pa je, kot rečeno, odločitev. Samo to. Kajti odločitev bo priklicala vsebino, za njo pa bo prišla še forma. Šele na koncu, čisto na koncu, bo čas za formo. Prepričan sem, da bi bistveno več ljudi poskusilo napisati knjigo, pa se tega projekta niti ne loti, saj izhaja iz napačnega prepričanja, da če ne obvlada tehnike pisanja, da če torej ne obvlada forme, vse skupaj nima smisla. Tako dajo formo pred vsebino, pa bi morali ravno obratno. Naj ponovim še enkrat; vsebina prihaja iz nas, formo nas lahko naučijo drugi. Zato trdim, da lahko čisto vsak napiše knjigo, le odločiti se mora.”

Dejan Krajlah, avtor knjige UČBENIK USPEHA >>