Materinski dan.

Dan posvečen vsem mamicam.

Najlepši dan vsake mame.

Ne.

Za mene ne.

Za mene je vsaka ženska, ki skrbi za koga, mama.

Ker ljubi z vsem srcem in telesom.

Ker preprosto je mama nekomu.

Mislim, da ni.

Vsaka mama se bori z svojimi strahovi.

Vsaka mama bije svoj boj.

Vsaka mama nosi svojo bolečino.

Ne ni.

To je najtežja in najbolj zahtevna naloga na svetu.

Zakaj?

Ker vsaka mama vlaga milijon procentov sebe v to, da bo dobra mama.

Se odreka, ljubi, odpušča, pozablja, skrbi, vzgaja, ne spi … pa vendar nima prav nobene garancije, da bo njena naloga uspešno opravljena.

Otroci so res naši, vendar so še vedno bitja, ki so svoja.

Kaj bo iz njih, ne ve nihče.

Lahko si želimo, lahko upamo na najboljše, pa vendar le ni vse odvisno od mamic.

Danes se spomnimo vseh mamic, ki tiho trpijo v svojem svetu.

Ki jočejo, ko jih nihče ne gleda, ko z solzami v očeh in bolečino v srcu nemočno gledajo svoje otroke in njihova življenja.

Življenja, ki ne gredo v pravo smer.

Življenja, ki povzročajo bolečino namesto ljubezni.

Življenja, ki so postala pravo nasprotje vzgoje.

Vsak pozna vsaj eno tako mamo, ki trpi.

Vsak pozna vsaj eno tako mamo, katero srce je prizadeto.

Spomnimo se na njih.

Ne v mislih.

Obiščimo jih in jim stojmo ob strani.

Mislim, da ni hujšega za mamo kot gledati otroka, ki je ubral napačno pot navkljub vsej ljubezni in trudu, ki ga je mama vlagala vanj.