33
To ni še ena knjiga o Caminu
TOMAŽ MIHELIČ
.
33 dni – 33 poglavij. Osebnih, zabavnih, krutih, bedastih, predvsem pa povezujočih.
“Odšel sem sam. Na Camino. A vrnil sem se z družino. Izbrano.
33 je naša hišna številka. Imena stanovalcev na tem naslovu so izmišljena. Skoraj vsa. Doživljaji pač ne. So skupek presunljivih izpovedi, ovitih v rahločutnost dojemanja, in presvetljeni z radostjo življenja.
Ta knjiga je pot. In je dom. Je pot domov.
Dobrodošli! Le naprej. Ni vam treba sezuvati čevljev.”
Število strani: 284 Prva izdaja: Junij 2024 Vezava: Trde platnice
Redna cena: 25,00 €
PRAZNIČNO DARILO: Ob naročilu knjige do 25. 12. prejmete še skrivnostno kartico lepih misli.
.
.
Del od prodaje bomo namenili za pomoči potrebne v Afriki, ki jih Tomaž spodbuja s Humanitarno-umetniškim zavodom sestre Marlene.
.
Pokukajte v knjigo
.
V dobi, ko smo podvrženi splošnemu kritiziranju in pljuvanju vsepovprek iz čiste hudobije, me nagradijo s takšno gesto dobrote. Ljudje, za katere še pred mesecem nisem vedel, da obstajajo. Spoznali so me v najbolj pristni podobi. S podočnjaki, podbradkom, muhastega, vzhičenega. Mene, pravega. In zaupali moji presoji, koga spustiti bližje. V naš sklenjeni krog. Ni mi težko pisati o svojih napakah in pomanjkljivostih. Težje in nehvaležno je izpostavljati pohvale drugih. Tanka je meja med samovšečnostjo in samozavedanjem. Marsikaj se skriva v moji omari. Od ponošenih čevljev, obrabljenih suknjičev do luknjičastih nogavic. Okostnjaki pač ne. Na koncu poti, ko se ozremo na zapuščino, šteje le to, koliko trupel smo pustili za sabo.
Ne mislim se pretvarjati, da sem ubral najlažjo smer. Niti je ne želim objokovati, saj sem na razpotjih vedno sam izbiral, kam naprej. Ne, ker sem upal na uspeh, temveč zato, ker se nisem bal neuspeha. V svetu objestnega individualizma, ki hladnokrvno mori in nas ščuva, da sovražimo vse, česar ne razumemo, je sprenevedavo govoriti o upanju. Tega so že zdavnaj odplaknile reke krvi. In pohlep. Angažiranost in nepreračunljiva solidarnost sta gorivo strpne družbe. Zanjo se je vredno zavzemati. Molčanje je odlika slabičev. Glasilke so delikaten organ neslutnih razsežnosti. Dajejo nam glas, najbolj univerzalno orožje. Vsakdo ga ima. Sami se odločamo, kako ga bomo uporabili. Ga bomo povzdignili v imenu nemočnih, ki so jih nasilno utišali? Morda z njim spodbudili obupane, da je vredno poskusiti še enkrat? Se postavili zase? Ali zgolj zapeli. O ljubezni.
Tako kot smo z mojo izbrano družino. Nismo si rekli zbogom. Odrinili smo v naslednja zmagoslavja. Povezani z nevidno nepretrgano nitjo jih bomo odslej osvajali vsak zase. In se še naprej veselili drug za drugega.
Skoraj bi se pozabil zahvaliti. Slehernemu od njih, da so mi pomagali razplesti enigmo božanskosti. Camino je bil najboljši življenjski eksperiment. Okoli mene so sami bogovi in boginje. Vsak je tempelj zase. S skupno pomočjo smo odložili svoje neprebojne oklepe. Želimo čutiti. Vse. Debela koža je za slone.
Iz knjige 33 – To ni še ena knjiga o Caminu
Kdo je Tomaž Mihelič?
“Lahko ti podarim samo ljubezen …”
Čudovito, navdihujoče, super zabavno, oči odpirajoče, čustveno, globoko, nepozabno branje. 33 zgodb, ob branju katerih se boste vsaj 3333krat nasmejali do solz, zamislili o čudovitosti življenja in skozi napete dogodivščine ter zgodbe ljudi s celega sveta, prepotovali pot do razumevanja in hvaležnosti.
Tina Gorenjak
Pravkar končala z branjem. Prekratko!!! Vem, da se vse lepo mora enkrat tudi končati, ampak jaz bi še … nimam besede – hvala, ker si me popeljal na to potovanje in vpeljal v vašo čudovito družino. Tako toplo mi je v duši. V svoji tišini in lastnemu miru sem se lahko popolnoma poglobila in predala tvojim besedam.
Azra Širovnik
Zunaj skeli, znotraj boli. Malo pošpricamo, pa zalepimo. Enkrat že minejo. Ti žulji, te praske. S čim bomo pa zacelili notranje razdejanje? Tavamo, iščemo, želimo … Tomaž Mihelič ni vzel s seboj šolske torbe, v kateri se tiščijo vseznalke, bukle. Le nahrbtnik, močno voljo, solze, objeme, strah, veselje – in 33 dni. Razdalja do cilja je bila vseskozi enaka, oddaljenost med ljudmi vse krajša in predsodki vse bolj oklofutani. Veliko zgodb prinese. Presunljivih. Zdi se, da so tudi njega vsakodnevne, ponavljajoče se zgodbe utrudile in napotile k temu, da se vsaj za dober mesec izogne predvidenemu, tovarniškemu ti to, ti to … in vprašanjem, zakaj drega tja, kjer zdravil ni. Odlepil se je od navad in razvad. In šel. Vsak dan nas je polil z novo zgodbo. In nam bližje pripeljal ljudi. Odznotraj.
Miša Molk
Kdor išče cilj, ta najde pot. Kdor išče pot, ta najde cilj. Kdor išče smisel, ne bo našel ničesar. Tomaž se je iz čiste radovednosti brezciljno podal na pot in v iskanju ničesar našel smisel. Pa prijetno branje.
Magnifico
Tomaž je ilustrativen, barvit in artikuliran pisec. Ob prebiranju knjige so me njegovi živi opisi in evokativni jezik dobesedno pripeljali v samo kuliso dogajanja. Vsaka beseda je slikala jasno in živahno sliko, da sem njegovo pot skoraj čutila pod svojimi nogami, slišala tišino in podoživljala notranje boje, a tudi navdihujoče zgodbe članov te neverjetne Camino družine. Njegov talent za tkanje besed v tako poglobljene in zanimive pripovedi je resnično izjemen.
Helena Blagne
Še sam ne veš, zakaj je tako, da ti je v prsih postalo tesno, morda se zbuja kak star spomin, mogoče pa je kriv jasmin, morda preveč omamno diši, da se ti bolj ko kdaj zazdi: po dva in dva je ta svet skovan, in kdor je sam, je še bolj sam.
Svetlana Makarovič, iz šansona Jasmin