Dunning-Krugerjev sindrom je nekaj, za kar morda še nismo slišali, pa bi morali. Nujno. Ko ga enkrat razumemo, dojamemo, zakaj živimo kot živimo in zakaj nas vodijo tisti, ki nas vodijo.
Stvar je zelo preprosta. Vse se je pred desetletji začelo z ropom neke banke v ZDA. Po uspešnem ropu je bil ropar presenečen, ko so še isti dan na njegova vrata potrkali policisti. Le kako so ga našli, je razmišljal, če pa je bil v času roparskega podviga vendar zamaskiran – s premazom iz limoninega soka. In to ni hec; možakar je bil dejansko prepričan, da ga maska iz limoninega soka, ki si ga namaže čez obraz, ščiti pred prepoznavo. Tako prepričan je bil v svoj prav, da je samo zaradi tega oropal banko. In kasneje nikakor ni mogel sprejeti soočenja z mnenjem drugih, ki so ga prepričevali, da se vendarle moti in da je limonin sok pravzaprav skoraj brezbarven. Vsi argumenti so bili zanj odveč, vse je jemal kot zaroto zoper njega. Še za ped se ni premaknil.
Ta zgodba je prišla v medije in vzbudila zanimanje znanstvenikov. Kako so lahko ljudje tako prepričani v svoj prav, jih je zanimalo. Na podlagi česa smatrajo, da nekaj vedo bolje od drugih, to je bilo vprašanje, na katerega so želeli dobiti odgovore.
In potem sta dvojica D in K opravila vrsto empiričnih raziskav, v katerih sta pri testnih osebah ugotavljala nivo nekega znanja oz. vedenja v primerjavi z njihovo oceno o tem znanju. Izkazalo se je, da so tisti z manj znanja ocenjevali sebe, da vedo o predmetu preučevanja več. In obratno – tisti z več dejanskega znanja so ocenjevali sebe, da znajo manj. Drugače povedano; ugotovila sta, da imajo tisti z manj znanja nagnjenje k temu, da se precenjujejo, tisti z več znanja pa podcenjujejo.
Kaj to pomeni? Odgovor je na dlani: našo družbo vodijo uspešni posamezniki (ker, če ne bi bili uspešni, potem ne bi nikdar prišli do vodilnega položaja v družbi), ni pa nujno, da so to tudi najboljši posamezniki. Vse prevečkrat dobri ne gredo v akcijo, ker so prepričani, da niso dovolj dobri. Ali pa da ni pravi trenutek. Ali pa jim manjka še samo en košček sestavljanke, samo ena podrobnost, ena izboljšava, en sam dan, ena karkoli že – če bi le imeli to, bi zagotovo šli v akcijo. Tako se prepričujejo.
Mimo njih pa elegantno smuknejo tisti, ki teh zadržkov nimajo. Ker so prepričani, da imajo, kar je potrebno za akcijo. Ker imajo Dunning-Krugerja. Zato gredo v akcijo. In so zato uspešni.
Tako ta svet deluje, tega spremeniti ne moremo. Lahko pa to izkoristimo. Izkoristimo tako, da ne iščemo popolnosti, kjer je ni treba. Naša konkurenca je ne bo. Da gremo v akcijo, tudi če ni vse idealno. Se bo že vse sčasoma ujelo, a le če se premaknemo.
Steve Jobs je dobro vedel, da ima njegov prvi pametni telefon kar nekaj resnih pomanjkljivosti. Lahko bi čakal, da jih vse odpravi, a bi se lahko v tem času z istim produktom pojavil kdo iz konkurence. In požel vso slavo. Jobs pa je vedel, da za tako revolucionarni izdelek moraš biti prvi. Drugega se nihče ne bo spominjal. Zato ga je dal na trg, z vedenjem, da ni popoln. Ampak bil je prvi. In požel je vse lovorike. Šele nato je z naslednjimi serijami začel odpravljati napake.
No, o tem govorimo. Tako premagamo svojega Dunning-Krugerja
Piše: Dejan Krajlah, avtor knjige UČBENIK USPEHA >>
