»Tako, da na izpit pridemo čim bolj pripravljeni, seveda. Kar je še en no-brainer. Razumljivo. A tudi ta, kot vsi drugi, v resnici drži. Če snov obvladamo, se preverjanja znanja ne bojimo. Stvari, ki jih razumemo, brez težav pojasnimo, stvari, ki smo si jih zapomnili, pa brez težav opišemo.
Seveda pa na preverjanje znanja ne pademo kar z lune. Po navadi vemo, kako bo to potekalo, tudi kje in kdaj, kakšna so pričakovanja izpraševalcev, koliko časa bomo imeli na razpolago, vse to so okoliščine, ki so nam že vnaprej znane. Torej ni nobenega razloga, da jih ne bi izkoristili.«

Več o tem si preberite v knjigi Praktično učenje >>>

»Na samem izpitu velja naslednje: vsa vprašanja je treba prebrati zelo pozorno. Le tako bomo vedeli, kaj točno izpraševalci želijo od nas. To je zelo pomembno, saj včasih na hitro pogledamo vprašanje, potem pa se, vzhičeni od veselja, ker odgovor na določeno vprašanje poznamo, zakadimo v pisanje odgovora. Ki je lahko povsem napačen, saj je bilo vprašanje morda le podobno temu, kar smo pričakovali. In na kar smo tako z veseljem odgovorili. Žal, napačno.Prebrati je treba vsa vprašanja. Tudi če poznamo odgovor na prvega, ne začnemo s pisanjem odgovora, temveč najprej preberemo prav vsa vprašanja. Naša podzavest bo delovala tako, da bo sproti mlela in iskala odgovore na vprašanja, še ko bomo sami brali naslednja. Tako bosta hkrati potekala dva ločena procesa: branje in iskanje podatkov. Ko bomo prišli do konca vprašanj, nam bo podzavest tako že ponudila odgovore na prejšnja vprašanja (ker je imela čas, da je mlela po naših podatkovnih bazah). Če bi brali vsako vprašanje posebej in bi takoj poskušali izbrskati odgovor nanj, bi bili v strašanskem časovnem zaostanku, pa tudi podzavesti ne bi dali možnosti, da nam pomaga.

Poglejmo na čas, ki nam je na voljo. Razdelimo ga med vprašanja. Če imamo, na primer, 40 minut in deset vprašanj, nekemu odgovoru ni smiselno posvetiti deset minut, pa če ga še tako dobro poznamo (razen če gre za vprašanje, ki je širše in prinese več točk).

Ko smo prebrali vsa vprašanja, začnemo pisati odgovor na tistega, za katerega se nam zdi, da ga najbolje poznamo. Pustimo vrstni red in se lotimo tega. Na ta način bomo zmanjšali živčnost (nekaj le delamo), hkrati pa nas bo to opogumilo in nam dalo motivacijo, češ, poglej, kako dobro mi gre. In še enkrat, vmes ko pišem odgovor na vprašanje, ki ga obvladam, moji možgani meljejo po mojem spominu in iščejo odgovore na druga vprašanja. To je v čistem nasprotju s siceršnjo doktrino s področja osebne rasti, ki pravi, da je najprej treba postoriti najtežje opravke. Tukaj je na delu popolnoma drugačna filozofija, zato ju ne gre mešati. Zato še enkrat: začnemo z najlažjim! Ko smo končali najlažjega, se premaknimo k drugemu najlažjemu. In tako naprej. Šele ko smo vse odgovorili z lahkoto, se lahko premaknemo tja, kjer ni takšne lahkote. Potem k težkim. Najtežji pa naj ostanejo za konec.

Če nam zmanjka časa pri zadnjem vprašanju, v odgovoru povzemimo bistvo, telegrafsko, v čisto kratkih točkah, ključnih elementih. Morda (najverjetneje) bo izpraševalec upošteval tudi to. Le zakaj bi se predali in zavrgli to možnost?

Pisava, ločila, slovnica, ali je o tem treba kaj povedati? Hja, morda pa je. Tudi izpraševalci so konec koncev ljudje in čeprav iščejo vsebino in ne forme, si lahko predstavljamo, da z nekim zmazkom, polnim pravopisnih napak, ki je povrhu vsega še čisto umazan in prečrtan, pač ne bodo najbolj navdušeni. Koliko bo na njihovo oceno vplivala forma, seveda ne vemo. Zagotovo pa vemo, da vsaj na videz lepši izgled oddanega vprašalnega lista ne more škoditi.«

Dejan Krajlah Prakticno ucenje knjiga