Včasih si preprosto moraš iskreno priznati, kaj te pesti v notranjosti, si nehati zatiskati oči pred resnico in v nedogled prikrivati, kaj ti leži na duši ali se celo pretvarjati, da je vse v redu.
Ne more biti vedno v redu. Ne more biti vedno čudovito. Ne moreš biti vedno zares srečen.
Če nisi, si priznaj. Dokler si ne priznaš, gotovo ne prideš daleč stran od občutka tesnobe, obupa in žalosti. Lahko si rečeš: »Nekoč bo boljše …« A ta nekoč je lahko še blazno daleč.
Drzni si reči: »Stop!« Odpri svojo dušo in misli, zazri se vase. Odgovori si na pomembna vprašanja, ki si jih zastavljaš že leta. Odpusti si za napake, premagaj večni strah in ozavesti prihodnost. Takšno, kakršno si naslikaš, ko si sebe predstavljaš v srečni različici.
Priznaj si – česa si želiš, o čem sanjaš, kam želiš priti in kaj te zares veseli v življenju. Prenehaj z nenehnim postavljanjem omejitev, vrtenjem v krogu od enega razloga k drugemu o tem, zakaj ne moreš vzeti življenja v svoje roke in ga zaživeti tako, kot si od nekdaj želiš.
Morda zato, ker bo to pomenilo določen napor, trud, vloženi čas? Zato, ker bo nekaj časa pač res zelo težko? Vendar le kaj je nekaj kratkega časa v primerjavi s celim življenjem, celotnim časom, ki je še pred teboj?
Zakaj bi zanemaril celo življenje in ga podredil strahu pred kratkotrajnim padcem v razburkano morje, polno izzivov in sprememb, čeprav to lahko na dolgi rok prinese čudovite rezultate, ki lahko za vedno spremenijo življenje, morda celo uresničijo globoke sanje.
Že res, da je težko, že res, da nič ne pride zlahka, a če pride, potem je bilo res vredno. A dokler se ne podaš v to, nikoli ne veš, kaj bi lahko bilo. Zakaj bi vselej trepetal od bojazni, da se bo izjalovilo, da se bo nekaj narobe izšlo ali imelo hude posledice?
Saj vendar pravijo, da je nekatere “napake” treba storiti že zato, da končno spoznamo, ali so resnično bile “napake” ali tista “prava stvar”. Način za odgovor na slednje je seveda samo en – začeti ustvarjati spremembo, četudi se sliši napačna, a včasih tako zelo nujna, da si začnemo utirati pot k tistemu, česar si iskreno želimo.
Resnično hvaležna sem, ker sem nekaj kratkih mesecev nazaj opisano končno ozavestila in ob tem napisala knjigo O čem pa vi sanjate? Začela sem stopati proti življenju, kakršnega si naslikam v najboljših sanjah. A brez te knjige to nikakor ne bi bilo možno. To je bilo prvo, kar sem morala storiti. Čaka me še zelo veliko dela, da uresničim mnogo skritih sanj, a zdaj vem, da mi bo vse to lahko uspelo, le da sem končno naredila prvi korak.
“Odkrijmo svet, kakršnega smo si naslikali v naših najboljših sanjah. Zajadrajmo na njegovih valovih. Ujemimo to čudovito priložnost, ki nam je ponujena, to eno samcato življenje, v katerem lahko dosežemo vse, kar smo si zastavili, vse, kar si iskreno želimo, in vse, o čemer sanjamo. Zaobjemimo ta neverjetni dar v svoje široko naročje.
Napnimo vse moči in opravimo to z odliko, kajti popravnega izpita ni. A en poskus je lahko čisto dovolj, če to pravočasno spoznamo in sprejmemo z vsem svojim bistvom.” Iz knjige O čem pa vi sanjate? >>
Piše: Maja Buzakovič
