Vse življenje ponižno sprejemam, kar mi je ponujeno, si zvesto utiram pot, ki me bo pripeljala do dosežkov, narekovanih že od rojstva. Stopam po stezi in ob družbeno pomembnih mejnikih vestno zapisujem kljukice. Diploma – opravljena, magisterij – opravljen, redna služba – opravljena, dobra plača – opravljena. A nekaj nenehno manjka. Nekaj, česar ne more zapolniti toplina nobenega odnosa in tudi ne katerikoli rezultat poslovnega ali drugega uspeha. Nič ne more nadomestiti moje želje, da bi končno dosegla svoje globoke sanje, tiste, ki si jih je zvesto skovalo že majhno dekletce.

Poznaš tisto, ko imaš v življenju “vse”, a se še vedno počutiš neizpolnjeno, morda za odtenek nesrečno? Natanko tak občutek me je preveval iz dneva v dan in več kot očitno je bilo, da bom morala spremeniti svoj pogled na svet, se morda oddaljiti od cone udobja in preiti svoja prepričanja, kot tudi tista družbeno oblikovana dejstva o tistem: “To ni mogoče, to se ne da, to se ne izplača …” in podobnih nasvetih.

A včasih ti le srce lahko narekuje, kaj je prav in kaj ni, kaj se da in česa ne, kaj je mogoče in kaj ni. Morda je lažje celo življenje kot zasidrana ladja varno čakati v pristanišču, a zakaj vendar, če so mi dana jadra, s katerimi lahko preplujem ves svet. V mojem pristanišču poznam že vse, znam že vse, zmorem vse, vidim, slišim, vonjam, otipam in okušam vse. Tukaj je varno, prijetno, udobno. A ne tudi razburljivo ali vznemirljivo. Vse je predvideno, vnaprej znano, določeno. Ne zgodi se nič posebnega, novega, drugačnega, nič, česar bi se na vso moč veselila, nestrpno pričakovala.

Včasih je lepo vreme, drugič slabše, nekateri dnevi so daljši, drugi krajši, letni časi se redno izmenjujejo v enakem zaporedju in vremenskih okoliščinah, vse znamenitosti poznam že do potankosti, videla sem vse sončne zahode in vzhode, iz vseh zornih kotov, pogledala nešteto zvezd iz moje jadrnice …

Vse to, kar lahko vidim od tu, morda drugje sploh ne bi bilo opazno, a bi tam lahko videla kaj drugega, novega, drugačnega. Nekomu to, kar imam na voljo tukaj, ne bi bilo niti za odtenek zanimivo, ko pa lahko tam nekje drugje opazuje vse to, česar okular mojega daljnogleda od tukaj nikakor ne doseže. Iz moje jadrnice vidim le košček sveta, a tam zunaj je toliko več, neskončno veliko. A jaz sem tukaj, v tem miniaturnem delčku, ki se ga iz vesolja še opazi ne.

Že poznate knjigo O ČEM PA VI SANJATE? >>

Omejitve – v glavi, v družbi … povsod so. Le da to še ne pomeni, da je povsem prepovedano preiti te meje, včasih jih je zgolj težko, a ne nemogoče.

Nemara je dovolj le “pritisk na gumb”. Težko pričakovano dejanje, ki premakne skalo, ki ovira nadaljevanje poti in te mučno sili v tisto, ki je že davno tega stlakovana in redno vzdrževana. Uhojena pot se sliši kot odlična izbira, mnogi so stopali po njej, zakaj ne bi tudi jaz, si brez dvoma zatrjuješ kot nešteti pred teboj. Tukaj se mi ne more zgoditi nič hudega, se prepričaš in nadaljuješ.

Korakaš vzdolž poti, a nekje v podzavesti še vedno vidiš tisto skalo, še naprej se sprašuješ, kaj neki se skriva za njo. Domišljija nenehno riše najlepše stvaritve narave, ki se morda bohotijo tam zadaj, povsem neokrnjene, nedotaknjene, kajti čez to skalo ne gre nihče ali pa se jih odpravi le drobna peščica.

Imaš dve možnosti – potlačiš hrepenenja in fantazije ter vestno stopaš po varni poti, ali pa si rečeš: “Presneto!”, se obrneš nazaj, stečeš k skali in zbereš vso moč ter splezaš čeznjo. Sliši se enostavno. A seveda ni. Morda plezaš in plezaš in plezaš, pa nikakor ne prispeš na vrh. Vendar dokler ne obupaš, je vse dobro. Le da se dvigujš k vrhu. Vmes morda počiješ, počakaš, si oddihneš … Spet drugič moraš na novo zavihati rokave in se povzpenjati naprej. Težko je, mučno, naporno …

A razgled na vrhu, tisto, česar si se veselil, po čemer si hrepenel, odtehta vsako kapljico potu, sleherno modrico, globoke vzdihe, praske in potolčena kolena. Nekje v daljavi zagledaš kačasto verigo posameznikov, ki hodijo po tisti poti, kamor te je sprva zaneslo, in si misliš, kako se jim še sanja ne, kaj zamujajo. Raje so tam na “varnih tleh”, obdani z gručo ljudi, se obrezajo drug ob drugega, v mislih zavijajo z očmi, a natikajo masko lažnega nasmeha in se dobrikajo. Sledijo si v zaporedju in ne upajo stopiti ven iz vrste dlje kot za kratek hip, nato pa zvesto nadaljujejo s hojo za drugimi.

A ti svobodno hodiš, po poteh, ki jih raziskuješ, iščeš sam. Včasih so nevarne, težke, neprehodne in je potrebno poiskati drugo, a imaš možnost svobodne izbire – greš po tisti poti, ki si si jo izbral sam.

Besede niso dovolj, da bi se lahko zvrstile v izraz tega, kar človek resnično lahko občuti. In včasih jim tudi ne uspe zares. A so odlična terapija, ki nam pomaga izliti dušo na papir, opisati svoje trenutke v tej neizmerni večnosti in jih za vselej obdržati žive.

…

Morda moraš včasih nekaj zapisati, da se tega zaveš in to razumeš ter končno ugotoviš, kaj v resnici misliš globoko v sebi, česa si želiš, o čem sanjaš … Tako kot sem sama morala napisati celo knjigo O ČEM PA VI SANJATE?>> , da sem se končno lahko odpravila k svojim sanjam.

Lepa misel iz knjige: Verjetno vsi poznamo tiste znane reke o tem, da se življenje in čudeži zgodijo zunaj našega območja udobja. Drznimo si verjeti v te čudeže in začnimo živeti tako, kot si želimo v najboljših sanjah. Stopajmo korak za korakom bliže k tistemu, kar nas čaka tam zunaj, kjer se dogaja vse to, po čemer noro hrepenimo.

Piše: Maja Buzakovič, avtorica knjige O ČEM PA VI SANJATE?