Piše. Maja Buzakovič, avtorica knjige O čem pa vi sanjate? >>

Zazrem se v daljavo in opazujem, kako nežen vetrič prijetno upogiba drevesne liste, povsem prepuščene naravnemu gibanju. Nič se ne upirajo, ne prehitevajo dogodkov, ne iščejo izgovorov, ne izogibajo se, ne čakajo … nič. Samo so in zaupajo.

Le zakaj ljudje ne znamo ravnati podobno? Zakaj si raje za vsako stvar belimo glavo, skrbimo do skrajnosti, se nenehno pritožujemo in upiramo? Izgubljamo se v vrtiljaku svojih misli in se ne znamo prepustiti toku življenja. Ko bi le vedeli, da je včasih dovolj zgolj verjeti in zaupati, da bo še vse dobro.

Zdaj to vem tudi jaz. Ne tavam več skozi življenje izgubljena in zmedena. Raje si dovolim poiskati odgovore, najti pravo pot, pravo sebe. Zunaj okvirov tistega, s čimer se označujem, na primer z zaposlitvijo, študijem, umetno ustvarjenimi nazivi … Napočil je čas, da poiščem naziv, ki si ga želi nadeti moja duša, moje srce. Čeprav včasih pri šestindvajsetih letih preprosto ne veš, kaj bi naredil s svojim življenjem, še manj pa, kam te bo peljalo, je to povsem normalno. Le malokdo ve. Mnogim se še v globoki starosti sanja ne. A to je človeško. Nismo programirani za nenehno brezhibno delovanje in prav je, da se tu in tam ustavimo, vdihnemo in razmislimo. Kaj storiti, kdaj, kako …

Bolje kot teči in teči v neznano, brez oziranja nazaj, brez prave smeri, ko se ti še sanja ne, kam drviš. Kako potlej sploh lahko dosežeš želeni cilj? Seveda ne bo vedno dovolj, da se ustaviš enkrat. Včasih se boš moral ustavljati vedno znova, večkrat zapored ali zopet čez nekaj let. In vendarle se daj. Potrebuješ to. V nasprotnem primeru te duša ne bi gnala k temu, tvoji notranji čuti in miselnost bi bili mirni.

Naredi to zase. Najprej majhen korak, saj si šele nato zmožen opraviti večjega in šele nato res velikega. A ta majhen, drobcen korak je nujen, da se začneš premikati naprej, da se ti odprejo vrata in se začne pred teboj zrcaliti celotna slika. Podobno kot, ko opazuješ umetnika, ki začne z risanjem na prazen bel papir in nato riše in riše tako, da z vsako novo potezo bolj in bolj navduši. Riše vse do konca, ko se rodi slika, ki je morda nihče sprva ne bi niti pričakoval.

Tudi v življenju je tako. Rišeš in rišeš, pa včasih še do samega konca ne veš, kaj bo nastalo. A to je življenje. Nič manj. Nič več.

A nekoč se vendarle zgodi, napoči … Težko pričakovani trenutek, ko vse začne padati na svoje mesto.

Koščki sestavljanke se začnejo združevati v celoto.

Lepo počasi, mirno, s polžjimi koraki. A le da gre. Le da ne stojiš več na mestu. Srečen si, kot majhen otrok, ki začne zbirati sličice za album, navdušen in nadvse prepričan, da mu bo uspelo. Še pomisli ne, da mu ne bi, četudi je sličic več sto različnih. A otrok verjame, da lahko in zmore. Preprosto zaupa, da so prav njemu namenjene vse sličice.

Ni lepšega občutka, kot se počutiti kot otrok, ko natančno veš, da bo tokrat šlo. Z drobcenimi koraki, s počasnim premikanjem prestav, s sličico za sličico, a bo … slej ko prej.

Če le verjameš, da bo še vse dobro.

Več v knjigi O čem pa vi sanjate?,Maja Buzakovič >>