Včasih si preprosto moraš iskreno priznati, kaj te pesti v notranjosti, si nehati zatiskati oči pred resnico in v nedogled prikrivati, kaj ti leži na duši ali se celo pretvarjati, da je vse v redu.
Vsi imamo radi izjemne zgodbe, take, ki v nas pustijo pečat ali se v določenem trenutku življenja z lahkoto poistovetimo z njimi. Zelo radi jih beremo, pišemo, poslušamo, se učimo o njih. In vse te zgodbe v resnici piše življenje – od največjih modrosti do najhujših tegob.
Včasih pa zgodbo o svojem življenju zapišemo tudi sami, kar tako na list papirja ali celo v knjigo. So zgodbe, ki jih moramo obelodaniti, jih “dati na luč”, jih pokazati svetu. Morda bodo to zgodbe o uspehu, pogumu, volji, strahu, skrbeh, težkih preizkušnjah, velikih izzivih, otroških sanjah ali preprosto o času, ki nam je na voljo na tem planetu.
Med vsemi temi se je zvrstila tudi moja zgodba (zapisana v knjigo >>). Na videz povsem lahkotna, a hkrati polna izzivov in preizkušenj. Kako tudi ne, ko pa sem si že od otroštva želela postati pisateljica, napisati svojo knjigo, in to v Sloveniji? Hm … Tako nemogoče kot se sliši, tako se je tudi zdelo in pot tja je bila vse prej kot lahka. A vendar sem jo opravila – poiskala čas, voljo, pogum, načrtovala pot, uresničila svoj cilj in spoznala, da na koncu niti ni bilo tako zelo zahtevno. Prav to je velikokrat težava v današnjem svetu – se nečesa končno lotiti.
Če boste vprašali mnoge modrece ali t.i. motivatorje današnjega časa, boste hitro ugotovili, da ljudi, ki uresničijo svoje skrite želje, morda celo sanje, od drugih loči to, da v resnici končno zavihajo rokave in se podajo v nekaj. Ob tem ne obupajo, temveč kopljejo in kopljejo globoko v jamo, dokler ne zagledajo težko pričakovanega zaklada – njihovega cilja.
Včasih si moramo preprosto dovoliti, odmisliti, kaj bo mislila okolica, “kaj bodo rekli ljudje”, se umakniti iz “cone udobja” in seči po oblakih.
Morda je napočil čas, da ta vodila nekoliko spremenimo, obrnemo sebi v prid in začnemo delati, kar si resnično želimo sami, sanjati na veliko, pustiti svoji domišljiji in idejam prosto pot in narediti spremembo, pokazati, da se marsikaj vseeno da in lahko uspe.
Mimogrede, o podobnih vodilih sem spisala knjigo “O čem pa vi sanjate?“. Lahkotna, sproščena, obenem prežeta s pozitivnimi nazori, kjer bralci lahko poiščejo navdih, da se tudi sami naposled podajo na pot uresničevanja svojih skritih želja in sanj. Knjiga mi je ogromno dala, mi pomagala, da sem se premaknila iz začetne točke, med drugim začela delovati na področju pisateljstva, kar je bila od nekdaj moja velika želja (četudi sem se vpisala na povsem drug študij, celo zaključila magisterij iz napačnega področja in prejela nekaj nagrad, med njimi celo fakultetno Prešernovo nagrado za diplomsko delo). Pripravila me je na nov svet, ki se odpira zame, na pot, po kateri začenjam nestrpno stopati. Naslednji korak je odprtje svojega podjetja. In komaj čakam, da napišem tudi kaj o tem.
Moj navdih so številne zgodbe ljudi, ki si upajo stopiti iz okvira udobja in uresničiti svoje sanje in zdi se mi, da je zelo pomembno spodbujati to miselnost v svetu.
Piše: Maja Buzakovič
