Piše: Maja Buzakovič
V vrvežu vsakdana nemalokrat pozabimo nase, na to, kar leži globoko v naši notranjosti in na tiste sanje, ki smo jih s prehodom v odraslost, kar nekako zatrli, pozabili, zanemarili, pospravili v kot, ali še huje – »zaprli v omaro na podstrešju«. Zaradi obveznosti, ki nas pestijo, smo ves čas v nekakšni naglici, hitimo, da bi vse ujeli in bili kos vsem tem nalogam, ki so pred nami. Nekje na poti, v vsem tem, izgubimo naš občutek za trud, za doseganje rezultatov, ki si jih zastavimo sami, za uresničevanje naših ciljev in doseganje sanj.
Morda je čas, da se tega zavemo, tako, kot sem se pravkar sama. Naše sanje nas ne čakajo tam nekje, ne bodo strpno pričakovale naš prihod, če se vendarle ne bomo odločili, da bomo segli po njih in v to vložili naš čas in trud. Samo tako, če bomo imeli srečo in bomo dovolj zaupali v to, da nam lahko uspe, bodo zvesto čakale, da se jih dotaknemo. V nasprotnem primeru se nam bodo vedno bolj oddaljevale, plavale proč od nas, vse dotlej, dokler ne bodo postale ena miniaturna pikica, ki je ne bomo mogli več videti s prostim očesom. Ne dovolite, da bi se to zgodilo tudi vam, imejte vizijo, jasno pot in namen, vedno vedite, kam ste se napotili, vedno glejte k vašim sanjam, da vam ne bi ušle iz vašega vidnega polja, ko jih ne bi bilo več možno doseči.
Piše: Maja Buzakovič
Nasmejana knjigoljubka, ki rada »sanja na veliko«. Navdušena nad življenjskimi modrostmi, iskanjem smisla in izpopolnitve. Prijateljica z naravo, sprehodi, raziskovanjem okolice in potovanji. Zagovornica dobrih medsebojnih odnosov, sodelovanja, povezanosti in prijateljskih vezi. Navdihnjena nad močjo volje, poguma in sledenjem svojim sanjam. Pisateljica po duši in avtorica prihajajoče knjige O čem pa vi sanjate?
