Srečala sem starca, bolje rečeno modreca. Dovolila sem si postaviti vprašanje: “Dolgo si že na svetu. Kaj te je v vsem tem času najbolj presenečalo pri ljudeh?”

Njegov odgovor se je glasil:
Naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa si spet želijo postati otroci.
Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjim zaslužkom, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje.
Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o prihodnosti, pozabijo na sedanjost, tako da ne živijo niti v sedanjosti niti v prihodnosti.
Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli.

Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašala: “Kot oče, kateri so tisti življenjski nasveti, za katere bi želel, da se jih naučijo tvoji sinovi?”

Starec je odgovoril z nasmehom:
Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.
Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo.
Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.
Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki najmanj potrebuje.
Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da odpreš globoke rane ljubljene osebe, in da traja nekaj let, da te rane zaceliš.
Da se naučijo odpuščati.
Da se naučijo, da dva človeka gledata na isto stvar zelo različno.
Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi.

Vir: motivator-potencialov. si