Pri drevesu je drugače. Od takrat, ko vzklije, pa do takrat, ko umre, nepremično vztraja na istem mestu. Med vsemi bitji sega s koreninami najbliže srcu zemlje, s krošnjo pa najbliže nebu. Sokovi v njem se pretakajo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Širi se in se krči, kakor mu veleva dnevna svetloba. Čaka na dež, čaka na sonce, čaka zdaj na ta letni čas, potem na naslednjega, čaka na smrt. Od vseh stvari, ki mu omogočajo življenje, ni prav nobena odvisna od njegove volje. Obstaja in to je vse.

Ali zdaj razumeš, zakaj je božati drevesa lepo? Ker so trdna, ker dihajo tako počasi in umirjeno, tako globoko.

V Bibliji je zapisano, da ima Bog široke nosnice. Mogoče je slišati malce nespoštljivo, a vselej, ko sem si skušala zamisliti obliko Božjega bitja, sem si ga predstavljala v podobi hrasta.

Vir: knjiga Pojdi, kamor te vodi srce – Susanna Tamaro