Vihar bruha čez polja in doline,
strele trgajo nebo kot misli v moji glavi.
Veter piha med drevesi
in hkrati skozi moje srce,
nosijoč strah, jezo, dvome in hrepenenje.
Kaplje dežja tolčejo po oknih,
kot spomini, ki kričijo iz teme.
Vsak grom odmeva v prsih,
vsaka bliskajoča strela je spoznanje,
da vihar ni le zunaj –
je v meni, neviden, a neustavljiv.
V vetru plešejo listi,
v notranjosti pa vrtinči misli,
vsaka odločitev je veter, ki me pretrese,
vsak dvom je oblak, ki zatemni pogled.
Jeza plamti kot ogenj, strah škriplje kot grm,
a pogum šepeta v tihih kapljah dežja,
učijoč me, da stojim, čeprav tresoča, mokra, nemočna.
Vihar ne vpraša, ne čaka,
razbija, briše, preoblikuje.
Prinese konec stare poti
in odpre novo, neznano, svetlo pot.
Stojim sredi njega,
divja narava znotraj in zunaj,
v srcu in vetru …

… in vseeno ljubeče sprejemam vsak utrip, vsak šum.
Vihar v meni je glasnik spremembe,
moje srce je grom, moje misli so strele.
Vsaka kaplja dežja je solza, ki umiva dvome,
vsak veter, ki se zlije v moje dlani, je pogum.
Stojim – močna, mokra, tresoča, a svobodna,
kajti vihar ni sovražnik –
vihar sem jaz,
moje strahove in pogume prepleta
in me vodi na pot, ki je nova, neustavljiva, živa.

Nika Jordan, 7. razred OŠ Jožeta Gorjupa Kostanjevica na Krki