Sedim na kozolcu pred našim blokom in gledam v prazno. Nekaj nadnaravno lepega je, ko se narava prebuja. Drevesni listi se razprejo in rosa zdrsi z njih k toplim tlom. Sonce pokuka izza gričnatih vršičkov in obarva nebo v goste pramene najrazličnejših odtenkov.

Lepo se je zbujati v vedno novo jutro, ki naslika čarobne podobe, lepo je živeti … a kljub temu boli, če ne živiš življenja v njegovi polnosti. Živiš, a ne užiješ življenja. Kot bi slišal, a ne bi poslušal. Gledal, a ne bi videl. Jedel, a se ne bi nasitil. Pil, a se ne bi odžejal. Iskal, a ne bi našel. Hodil, a ne bi nikamor prišel.

Živiš “na pol” – nikoli do konca, vedno z rezervo, z zagotovljeno varnostjo in udobjem. Kot bi živel le polovico potenciala svojega življenja, če sploh toliko. Včasih celo del, ki ti je veliko manj ljub, in bi ga, če bi nanj naletel v knjigi, raje kar preskočil.

Že poznate knjigo O čem pa vi sanjate? >>

A imaš eno samo življenje, ki je tvoje. Edino, ki ti je dano oziroma podarjeno. Ne gre ga kupiti, niti prodati in tudi ne dati ali podariti. Le imaš ga lahko in, če si le dovoliš, živiš s polnim zagonom.

Tako ali tako gremo vsi k istemu cilju, nihče ne preživi svojega zadnjega dne, nikomur ni dovoljeno vzeti česa s seboj in nihče se več ne vrne. Spomin zbledi ali umre z zadnjo osebo, ki te pomni, slike se zrahljajo ali uničijo, dejanja pozabijo, čustva izginejo z ljudmi, na katerih si odtisnil svoj pečat, dela izgubijo svoj pomen, le redkokatera morda živijo dolga leta.

Na koncu torej ni bilo pomembno, ali si izbral študij, na katerega so te napotili, dobili službo, ki so ti jo predlagali, kupil veliko hišo ali živel v majhnem najemniškem stanovanju, hranil gore denarja v sefu ali komaj preživel, imel pet otrok in deset vnukov ali nobenega, dopustoval na najlepših rajskih plažah ali namakal noge v domačem bideju, vozil avtomobil ali se peljal s kolesom, prejemal številne všečke na družbenih omrežjih …

Ne bo pomembno. A živeti moraš vseeno. In le vsak zase ve, kako bi živel, če bi le lahko. Težko je, a vedno se da, lahko se odločiš, izbereš drugače. V resnici vedno postaneš suženj svojih napačnih izbir. Vse dokler ne narediš nekaj prav. Morda svojeglavo, na samosvoj način, a včasih to potrebuješ.

Kajti, kaj je tvojih nekaj deset let v primerjavi z vsemi ostalimi leti, ki sestavljajo dolgo premico časa? Skoraj nič. A kaj je teh nekaj deset let tebi? Čisto vse. Drugih nekaj deset let ti ni podarjenih, v ostalih nekaj deset letih te ni bilo ali te ne bo. Kdaj bo pravi čas zate in vse, kar si želiš, načrtuješ, nad čemer se navdušuješ, če ne zaobjameš svoje priložnosti zdaj?

Zapisala: Maja Buzakovič, avtorica knjige O čem pa vi sanjate? >>