MAMA: “Vsaka še tako slaba preizkušnja je za nekaj dobra. Tudi nesreča, po kateri tvoj sin ostane tetraplegik.

Zaradi nesreče se mu je življenje na neki točki ustavilo. Vsega se je začel učiti znova. Res vsega. Ne le prvih besed, prvih premikov, vstajanja iz postelje, hranjenja, britja in umivanja zob, ampak tudi razmišljanja in delovanja. Učil
se je – življenja.

Skozi to njegovo rast smo se učili tudi vsi mi, cela družina. Ja, naučili smo se – življenja. Od njega in skozi to njegovo
izkušnjo smo dojeli bistvo in pomen življenja …

To bistvo je ljubezen. Imeti rad sebe in sočloveka. Nesebično. Govorim o tisti pravi, iskreni ljubezni. Ko to imamo, smo sposobni premikati gore. Takrat vse nekako gre …”

Iz knjige VOZIM SKOZI ŽIVLJENJE, Aleš Kramolc >>