Pred časom so me povabili na radijski pogovor za RTV Slovenija na temo problematike zaposlovanja invalidov. Začutil sem njihovo pričakovanje, da kot invalid potrdim, kako težko nam je najti delo. A še danes stojim za izrečenim, da se invalidi prevečkrat obnašajo kot žrtve, ki jim nekaj kar pripada.

Seveda imamo z invalidnostjo kar nekaj ovir in težav. Vendar nič takšnega, česar ne bi bilo mogoče premostiti (govorim za vozičkarje z vsaj delno delujočimi zgornjimi udi, ostalih oblik invalidnosti ne poznam dovolj za kompetentno mnenje). A vendar je na nas, da pokažemo voljo in naredimo prve korake proti premagovanju tega tabuja zaposlovanja invalidov.

Zadržanost še vedno prihaja z obeh strani – s strani invalidov in s strani delodajalcev. Le mi sami poznamo sebe in svoje zmožnosti, zato je naša dolžnost, da jih pokažemo. Delodajalci jih večinoma ne poznajo, zato so seveda skeptični in prestrašeni. Pomembno se mi zdi poskušati razumeti stališča obeh, da se razumemo in temu primerno reagiramo, komuniciramo in se prilagodimo.

Pomisleki delodajalca se mi zdijo povsem upravičeni. Če ga ne pozna, se boji imeti med zaposlenimi invalida. Morda bo ta ves čas na bolniški in ga še odpustiti ne bo mogel. In kaj če ne bo dobro delal, morda bil celo breme podjetju?

Prav invalidi moramo to razbliniti in dokazati, da smo lahko prav tako ali še bolj sposobni.

Prepričan sem, da je pri nas vedno dovolj priložnosti za delo. Tudi za gibalno ovirane, kot sem sam. Le malo samoiniciativnosti je treba.

Več v knjigi VOZIM SKOZI ŽIVLJENJE, Aleš Kramolc >>