Piše Aleš Kramolc, v knjigi VOZIM skozi življenje >>
Invalidi imamo eno fino prednost – imamo svoja posebna parkirna mesta, ki so navadno najbližje vhodu. A kaj ti pomagajo, če jih ne moreš uporabljati? Rad bi podelil nekaj moralnih besed v razmislek …
Želim si, da bi ljudje dojeli, zakaj res potrebujemo tista parkirna mesta. Želim si, da bi jih pustili prosta zaradi razumevanja nas, ki jih potrebujemo, in ne zaradi strahu pred kaznijo policistov.
Pri Slovencih žal bolj deluje kazen kot empatija. Ni ravno pravi razvoj človeka, da nečesa ne počne iz strahu pred policijsko položnico z visoko številko. Pravi pristop bi bil razvijanje empatije do sočloveka in razumevanje pomena teh mest za invalide.
Splošen pogled na parkirna mesta za invalide je bolj v stilu: »Tega itak nihče ne rabi. Saj invalidov ni.« No ja, tu in tam se najde kakšen. V bistvu nas je trenutno v Sloveniji kar nekaj tisoč.
Poleti dostikrat postavijo premične stvari za peko hamburgerjev prav na parkirna mesta za invalide pred nakupovalnimi središči. Podobno je s stranišči za invalide, ki so velikokrat spremenjena v skladišča. So tam, ker zakonsko morajo biti, ne da bi se ljudje zares zavedali, da obstajamo ljudje, ki to resnično potrebujemo.
Verjetno ste že opazili, da imajo naša parkirna mesta poleg rumeno označenega prostora tudi pas diagonalnih rumenih črt. Ta prostor nujno potrebujemo, da sploh lahko zlezemo iz avtomobila. Če se želim prestaviti z voznikovega sedeža na voziček, moram nujno odpreti avtomobilska vrata kolikor le lahko (če bi se dalo, bi jih še malo bolj). Samo na tak način lahko voziček pripeljem dovolj blizu, da se dvignem iz sedeža in z rokami premaknem na voziček. Brez zadostnega prostora obtičim v avtu. Temu primerno so parkirna mesta za invalide širša od klasičnih.
Zato niso ta mesta naša razvajenost, ampak nuja, da sploh lahko pridemo iz avtomobil in vanj. Mnogo invalidov se zelo težko premika, zato so ta mesta vedno blizu vhoda. Tudi zaposlenim je bolj priročno, saj nam ob večjih nakupih pomagajo spraviti stvari do avtomobila.
Zato prosim, pustite parkirna mesta za invalide prosta, sicer ne morem niti zlesti iz avta, da bi šel kakšni mladenki kupit šopek. Tiste junake s hitrim izgovorom pustim avto tukaj samo za pol minute, da skočim na bankomat sem že stokrat čakal pol ure ali še več.
Ko me kdo najde na levi nogi, mu rad rečem: »Vidim, da si tako zelo želiš parkirati tukaj, ampak veš, kaj – ko imaš enkrat to pravico, pa ni več tako luštno.« Saj vem, da večine to ne gane, sam pa le čutim malo zadoščenja, da to glasno povem.
Poznate tiste napise: »Prevzel si moje parkirno mesto ali prevzameš še mojo invalidnost?« Meni se zdijo nesmiselni, če že ne neumni. Ljudje, ki tam parkirajo, ponavadi niso ravno osebe močnih vrednot, da bi se jih take besede dotaknile … Zagotovo bi bolj deloval napis: »Parkirno mesto je rezervirano za invalidne osebe ali za kretene.« A ne bi bilo bolje? Če nisi invalidna oseba, si torej sam priznal, da si tisto drugo. Kar je tudi okej, če si se tako odločil. Ampak vsaj povej in se bomo tudi ostali do tebe obnašali temu primerno.
Piše Aleš Kramolc, v knjigi VOZIM skozi življenje >>
