Kaj doživlja mama, ko gleda svojega sina, ki je pravkar pristal na vozičku zaradi prometne nesreče, a se ob tem odloči, da bo ponovno vozil avto?

V knjigi VOZIM skozi življenje (avtor Aleš Kramolc) >>, je svoj pogled na njegovo preizkušnjo podala tudi mama:

MAMA: Najhujši del v njegovem življenju mi je bil prav to …

Da bo sam vozil avto, je rekel. Kako? Kako bo sam vozil, če niti rok še ne premika dobro? To sem mislila v sebi, a njemu rekla le: »Super, kdaj začneš s prvo uro vožnje?«

Ni bilo dolgo, ko sem se že rokovala z njegovim inštruktorjem vožnje. Gledala sem, kako ga je dvignil z vozička in položil na voznikov sedež, potem dvignil njegovo desno nogo in jo premaknil noter, nato še levo … »Bože moje, kako bo to šlo …« sem zmajevala z glavo sama sebi, ko je inštruktor že zlagal voziček v prtljažnik.

Ko je dobil izpit, se je še dolgo poleg njega vozil kateri od njegovih prijateljev ali kdo od družine. Nikoli ni vozil povsem sam.

Nekega večera, bila je sobota, mi je rekel: »Jutri grem v Maribor.« »Kdo gre s tabo?« me je najprej zanimalo. In kot strela z jasnega mi takrat, vidno šokirani, reče: »Nihče. Sam grem.« Ojej! A kar sam? Kako bo to zdaj?! Do Maribora je precej dolga vožnja. Kaj bo naredil, če bo moral zaradi kakršnegakoli razloga vstati? Kdo mu bo dal voziček iz avtomobila? Kdo mu ga bo dal nazaj noter? Kaj če se mu med vožnjo kaj zgodi?

S temi strahovi sem se ubadala sama v sebi, a mu glasno nisem rekla ničesar. »V redu,« je bilo vse, kar je slišal od mene. Po neprespani noči sem mu zjutraj samo mirno pomagala iz vozička na voznikov sedež, mu prestavila nogi in pospravila voziček v prtljažnik.

»Varno vozi. Sporoči mi, prosim, ko prideš v Maribor,« sem rekla, ko sem navidez kazala držo, kot da pravkar počne nekaj povsem enostavnega in vsakdanjega.

A znotraj me je trgalo na koščke od bolečin, strahu in skrbi. Še bolj kot to, bojevala sem eno najhujših bolečih borb v življenju, ko sem sama sebe spraševala: »Sem jaz normalna?!«

Jemalo mi je sapo, ko sem se dobesedno spraševala, če sem normalna. Kako bizarno to izgleda – pomagam človeku, ki je zaradi prometne nesreče pristal na vozičku. In ta človek je moj lasten sin! Ni sposoben niti sam sesti za volan. Takrat je bilo z njim še tako slabo, da sem ga po neki deski potisnila na sedež. Niti roke mu niso toliko delovale, kot mu zdaj.

Resno – a sem normalna?! Kaj če se mu ponovno kaj zgodi – kako bi živela s tem?Bi sploh lahko živela s tem?

Jaz, lastna mama, mu pomagam, da gre za volan. Jaz, lastna mama, ga podpiram pri tem. Jaz, lastna mama, ga gledam, kako se odpelje, ne da bi sploh vedela, ali je sposoben sam opraviti tako pot. Morda še sam ni vedel. Si lahko kdo predstavlja, kako noro to izgleda? Res noro, nespametno, neumno in grozno obenem. In na vse to mu prav jaz, njegova lastna mama, pomagam.

Ne, jaz res nisem normalna …

In on gre, se odpelje.

Takoj ko je odpeljal z dovoza in me tako ni več videl, sem hitro stekla do stopnic za hišo, od koder se vidi cesta. Gledala sem dva ovinka in še hitreje stekla v hišo na verando, od koder se vidi še nekaj ovinkov dlje. A kaj mi to pomaga, avto se je odpeljal naprej za zadnji ovinek … Prav med temi ovinki je imel prometno nesrečo, ki ga je priklenila na voziček, in jaz mu pomagam ponovno v avto, ponovno med te ovinke, le da tokrat komaj premika kakšen del telesa.

A sem normalna?! Točno to sem se spraševala ves čas …

Sedela sem ob telefonu in čakala in čakala, da je poklical, da je varno prispel. Gledala sem zdaj v telefon, zdaj na uro na steni. Kje je zdaj? Kako mu gre? Je še na varnem? Moral bi biti že na cilju. Je bila gneča na cesti ali se je kaj zgodilo? Zakaj še ne pokliče?

Prvič sem malo zadihala, ko je poklical, da je varno prispel. Tam je naključno dobil mimoidočega, da mu je pomagal spraviti voziček iz avtomobila. Oh, super, samo da je varno prispel.

Ko se je vračal domov, me je zopet poklical: »Mama, jaz grem iz Maribora.« Šla sem na verando, kjer ga bom lahko najhitreje zagledala. Čakala sem več kot eno uro, ne da bi se premaknila korak stran od telefona, dokler ni varno parkiral pred domačo hišo.

To je bil najtežji del v vsem procesu po poškodbi. Zagotovo meni najtežji …

Zakaj sem mu vseeno pomagala v avto?

Ker je tako prav. Ker je prav, da živi, da gre naprej. Zaradi mojih strahov ne sme ostati na mestu. Moji strahovi so moj problem, ki ga moram reševati sama, ne Aleš. To ni njegova stvar. Njegovo je le to, da naredi vse, kar je v njegovi moči, da si ustvari življenje, v katerem bo srečen.

Grozne, res grozne borbe sem imela v sebi. Ampak ne bi bilo prav, da bi to prelagala na otroka. Z vsakim takim korakom je postajal bolj samostojen. In pri tem je bila moja glavna naloga, da mu dajem spodbudo. Četudi me je bilo ob tem strah. Na smrt me je bilo strah … A moj strah in moje borbe ne smejo uničevalno vplivati na njegov napredek.

Kolikor sem le lahko, sem ga poskušala spodbuditi v nove aktivnosti, v nove premike. Vendar ne vsiljivo. Vedela sem, da mu moram predvsem zaupati in verjeti vanj.

In verjamem vanj. Vedno močno verjamem vanj. Še danes.”

Iz knjige VOZIM skozi življenje, Aleš Kramolc >>