Sem Aleš, ki uporablja voziček.

Nisem vozičkar, ki mu je ime Aleš.

Vedno sem bil športnik. Zakaj ne bi bil športnik tudi sedaj? Trenutno treniram atletiko in ples, nekajkrat na teden imam fitnes. V Avstriji igram ragbi za ekipo iz Gradca.

Vedno sem se rad družil s prijatelji. Zakaj se ne bi še zdaj? Morda bodo v kinu morali zagrabiti voziček in ga prestaviti nekaj vrst višje, a še vedno se bomo družili in imeli fajn.

Vedno sem se rad učil novih stvari. Zakaj se ne bi še zdaj? Trenutno se učim petja. Učil sem se ruščine, francoščine, nemščine, celo dirkanja (na dirkališču seveda), pranajame, avtogenega treninga in ogromno različnih tečajev … V bistvu sem se tudi dela, ki ga opravljam, priučil preko knjig in raznih tečajev. Ne trdim, da vse zgoraj našteto obvladam, trdim le, da sem se tega učil. Tako da ne me na cesti ravno ogovoriti v francoščini.

NA SVETU NISI SAM

Danes enostavno pametujem o tem, kako biti pozitivno naravnan, kako odvreči s sebe morebitne krivde, zamere, jezo, kako se premikati iz cone udobja … A enostavno je govoriti, težko sprejeti, še težje to živeti.

Rad, res rad bi napisal, da sem tak način razmišljanja in delovanja hitro osvojil. A bi se zlagal. Resnica je, da je bilo mučno in dolgotrajno. Zajebano verjetno ne bi smel zapisati v knjigo, ampak bilo je res – zajebano.

Življenje je nekako bolj smiselno in bogatejše, ko se zavedamo, da na svetu nismo sami. Če mi je bila dana taka preizkušnja, ta nesreča in posledična invalidnost, se čutim odgovornega, da s tem nekaj dobrega naredim tako zase kot tudi za družbo. Zato se danes vedno bolj angažiram in pomagam mladim poškodovancem, ki so pristali na vozičku.

Lahko bi rekli, da je Aleš med drugim tudi motivator za življenje. Kaj vas lahko nauči? Več na povezavi: VOZIM SKOZI ŽIVLJENJE >>