Najstniška leta so zanimiva leta. Poleg rdečic ob omembi česarkoli v povezavi s spolnostjo je bilo takrat frajersko, da si izustil kakšno sočno kletvico. Kletvice, ki jih na šoli seveda nismo dovoljevali. A kako boš ustavil ta izraz frajerstva, ki dobiva na vrednosti prav zato, ker je prepovedan?

Nekajkrat sem slišala pridušene kletvice, a sem se delala, da jih ne slišim. Potem sem ob ponovnem slišanju teh grdih besed namenila le osoren pogled. Nato opozorilo. A te kletvice sem še vedno dnevno slišala na marsikaterem vogalu. Do tistega dne …

Kot dežurna učiteljica sem skrbela za red na hodnikih in v jedilnici. Spet zaslišim: »Pičku maternu!« Že petstokrat ponovljena kletvica med učenci. Petstokrat v tem tednu! A tokrat mi je slišano stopilo čez prag tolerance …

Povzdignjen glas je najpogosteje uporabljen način, s katerim želi učitelj preglasiti učence in s tem vzpostaviti red. Vendar to nima smisla. Ne deluje. Preverjeno.

Skupini otrok ne moreš preprečiti takih dejanj. Ko so v skupnem zagonu, imajo moč, četudi je učitelj avtoriteta. Prav tisti največji frajerji, ki si upajo prepovedanih dejanj, ostajajo tam zadaj, varni za zavetjem sošolcev, v očeh katerih izpadejo večvredni.

Počakala sem jih pred vrati v učilnico. Ravno, ko so se približevali, spet od nekod zaslišim: »Pič… mate…« Takrat se jaz, manjša od večine, drobna, na ves glas zaderem: »Pičku maternu!«

Smrtna tišina. Kot da jih je pokosilo.

Verjetno so si mislili: »Babnica je znorela.« Povsem tihi in poklapani so počakali razrednike. Vstopili smo v razrede, vsa v svojega. Stala sem pred eno od njihovih miz in čakala, ali bo kdo kaj rekel. Nič. Kot običajno bi morali imeti pozdravno pesem. Oni pa so bili kar tihi in prestrašeni. Samo sedeli so pri miru in me gledali.

»Kaj pa je danes? Je kaj narobe, ali kaj?« vprašam. Nič. Tišina. Še malo čakam, ali bo kdo kaj rekel. »No, kaj se dogaja? Zakaj niste na tablo zapisali pesmi? Ste prehlajeni, ali kaj je?« Še kar tišina. Potem se pa le komaj slišno oglasi deklica v pri vrsti: »Učiteljica … a vi tudi znate tako kleti?« »Ja,« sem odločno rekla. »To ste me vi naučili! Jaz sem samo ponavljala za vami.« Še dalje tišina. Kaj sedaj?

Iskala sem njihove oči in komaj ujela en pogled učenca v drugi vrsti. Prosila sem ga, naj gre v knjižnico in si izposodi veliko knjigo, ki se imenuje Slovar slovenskega knjižnega jezika, na kratko: SSKJ. Kar poskočil je, verjetno vesel, da gre ven iz tega neprijetnega vzdušja, polnega nekakšne zmedenosti v zraku. Ko je prišel nazaj, smo tisto veliko buklo postavili na klop sredi razreda. »No, kdo mi bo pomagal?« sem vprašala. Seveda nihče. Kar sama sem določila fanta, ki je že velikokrat uporabil besede, ki jih je tokrat moral poiskati v slovarju. »Poglej pod črko p …«

Joj, kako se mu je zatikalo, ko je bral: »Pička … Žensko spolovilo … Ženska, zlasti mlada: kdo je tista pička … Sinonim: spolovilo … ali ničvrednež …«

Na koncu jezika sem imela vprašanje zanj: »Čakaj, kateri pomen te besede si imel v mislih, ko si jo izgovoril tam na stopnicah?« Saj ga nisem tega vprašala, ker bi od sramu verjetno kar zlezel skupaj.

Smo se pa tisto uro lepo pogovorili o teh besedah, o njunih pomenih. V slovarju slovenskega knjižnega jezika najdeš vse … Pa saj ni bilo kaj veliko razpravljati, učenci so hitro razumeli, da je bolje, če prenehajo s takimi izrazi.

Tisti dan in še mnogo dni zatem se je po šoli vse do zbornice šušljalo: »A so res morali tvoji po SSKJ in prebrati, kaj pomeni tista kletvica?« »Seveda. Zakaj bi se sama trudila z razlago, če je pa vse že lepo opisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika?« sem jim preprosto odgovorila. Tudi med učitelji je nastala tišina.

Kletvica gor ali dol, vsakdo izmed nas jo kdaj pa kdaj izreče. Pomembno je, da razumejo, da to ne sodi v javni prostor, niti ni primerno za njihovo starost. Ko se do te ugotovitve dokopljejo sami, jim za vedno ostane v spominu. Vse, postopek in predvsem pomen.

Te kletvice so potem kar nekako izginile iz dosega mojih ušes. Knjigi SSKJ je pa občutno zrasla uporabna vrednost na naši šoli.

Uporabno pa je tudi tvoje lastno spoznavanje otrokove duše. Vsako dodano leto izkušenj sem temeljiteje spoznavala njihov način razmišljanja, izvajanja vragolij, izzivanja strokovnih delavcev. Sproti sem se učila in našla učinkovite načine za miritev najstnikov, ki so za masko frajerstva še vedno takšni nebogljeni otroci.

Iz knjige SAM BOG NAJ JO BERE, Alenka Čurin Janžekovič >>

Knjižica lepih misli o POUČEVANJU

ZATE – ker si zgled, ker si navdih, ker imaš vpliv.

KLIKNITE ZA PRENOS!