Objavljeno v reviji Ona 19. 12. 2017 v rubriki Pisma bralcev

Evtanazija

Zavedam se, da je evtanazija v Sloveniji skoraj zagotovo ena od tem, ki so še res povsem tabuizirane. Kdo je tisti, ki ne “dopusti”, da bi se o tem govorilo, kaj šele, da bi se kaj premaknilo?

Najbrž je odgovor preprost; če molčimo ljudje in zdravstvo, potem vladajoča struktura preprosto nima slabe vesti, da nič ne ukrene. Razen, če smo ljudje zadovoljni že s tem, da skoraj dnevno poslušamo, kako starajoča družba smo. Naj ta stavek ne bo napak razumljen; evtanazija ni namenjena samo starim ljudem. Evtanazija je v državah, kjer je dovoljena, namenjena tudi ljudem, ki nimajo s starostjo nič skupnega, so pa neozdravljivo bolni in preprosto ne želijo več tako živeti.

Jaz se ob ministrstvu za zdravje obračam še na medije, ki so gonilna sila pri raziskavi tem, ki se jih drugi izogibajo in jih naprošam, da v imenu trpečih, ki ne zmorejo več prenašati križev, ki so jim bili v življenju naloženi in želijo poklekniti, o evtanaziji enostavno pišejo več!

Naprošam pa tudi ljudi, ki ste istomisleči, da se oglasite. Mogoče pa skupaj le kaj dosežemo za: “Dostojno življenje in dostojno smrt!”

Alenka Čurin Janžekovič, avtorica knjige SAM BOG NAJ JO BERE >>

P.S.: Na ta moj poziv se je oglasilo kar nekaj ljudi. Citirala bom del pisma, ki mi ga je napisala upokojena profesorica. Živi v enem od slovenskih domov za starejše: /…/ “Prosim, naredite kaj! Naj bo ta poseg dostopen tistim, ki si to želimo – torej prostovoljno! Veliko se govori o “človekovih pravicah”, dokažite, da lahko odločamo o sebi! ” Svoje življenje sem odživela, želim se posloviti s tega sveta kot človek, ne kot “razvalina življenja”. /…/