Sam bog naj jo bere

ALENKA ČURIN JANŽEKOVIČ

Zapisala: PETRA ŠKARJA

“Knjiga je izjemna prvoosebna pripoved o tem, zakaj se nekdo, ki je preživela sanjsko otroštvo, se izpolnila poklicno in zasebno ter živi v ljubečem okolju, odloči z vsem zdravim razumom za dostojanstven konec življenja s samousmrtitvijo.” dddr. Andrej Pleterski

Alenka Čurin Janžekovič je upokojena učiteljica in ravnateljica, ki je bila vedno srčno predana temu plemenitemu poklicu. Ples, klavir, petje in zganjanje neškodljivih norčij, prepojenih s humorjem, so ji življenje bogatili na način, da nas lahko skozi svojo zgodbo nauči – kako zares ŽIVETI. A kot ima vsaka pravljica svojo temo, tako jo ima tudi Alenkino življenje – že od rojstva živi z Morquijevim sindromom – polisaharidoza IV, ki prizadene sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Zanjo ni zdravila.

Ne boji se smrti. Boji pa se, tako kot mnogi drugi, bolečine, dolgotrajnega vegetiranja na bolniški postelji, odvisnosti od pomoči drugih … Zato se je trdno odločila, da si takšnega tretjega življenjskega obdobja ne želi živeti in si je uredila človeku dostojanstveno slovo – evtanazijo v Švici. To svojo odločitev ves čas čuti tudi kot poslanstvo, da pomaga še drugim … Zato tudi ta knjiga.

“Ta knjiga je moje poslovilno pismo. Želim jo držati v roki, preden se odpravim na zadnjo pot. Upam in želim si, da bo družba prepoznala, da je dostojanstven konec veliko bolj human kot borba za podaljševanje življenja za napredek znanosti. Ljubim to lepo življenje. Želim, da mi ostane tako ljubo in da mi zadnji dnevi in zadnja leta tega ne uničijo. Zato možnost evtanazije – za mirno, dostojanstveno smrt. V to srčno verjamem!”

Redna cena: 23,00 €

Alenka Čurin Janžekovič, knjiga Sam bog naj jo bere
Naročilo knjige

Življenje je zanimiva reč. Čudežno pride, hitro odide. Drži te v nevednosti, kaj prinaša jutranji dan, kot bi te vsak korak sproti učilo, da živi tukaj in zdaj. Kar imaš, je ta trenutek, in moč, da iz njega povlečeš najlepše. Od preteklosti obujajmo le spomine, ki nas osrečujejo, za prihodnost pa se predajajmo milemu sanjarjenju, ki nam prikličejo nasmeške, a ne delajmo velikih načrtov, še manj pričakovanj. Bolj ko se oklepaš prihodnosti, več razočaranj te bo zadalo.  Zato živimo za ta dan, za ta trenutek. Zapojmo, zaplešimo, se nasmejmo in objemimo.

Iz knjige SAM BOG NAJ JO BERE

Povedali ste …

“Ob branju knjige se je z vsakim poglavjem poglobilo spoštovanje do Alenike borbe, njene neverjetne volje do življenja in ustvarjanja navkljub preizkušnjam, ki so za nas nepredstavljive. Če se poskusim postaviti v njeno kožo – bi bil zjutraj sposoben v sebi zbrati toliko energije in moči, kot jo je Alenka? Ne verjamem, vem pa, da bom manj razmišljal o težavah in bom veliko bolj cenil lepe stvari, ki so mi dane v življenju.

Draga Alenka, upam, da boš imela v nebesih telo grške boginje ljubezni, tu na zemlji boš pustila trajen pečat. Najlepša hvala za tvojo čudovito izpoved volje in ljubezni, ki nas spomni, da je vsak dan unikaten, neponovljiv in da je potrebno življenje ŽIVETI.”

dr. Jure Knez

“V rokah držite skrinjico Alenkine tople radoživosti. Odprite jo in pripovedovala vam bo o njeni ljubezni do bližnjih. A tudi o tem, kako se ta radoživost lahko zvije v željo po smrti. In vendar ostaja radoživost.

Je prav obsojati samomorilce? Ali pa je prav, nasprotno, da v primerih, ko ljudje neznosno trpijo, kot družba sprejmemo klic na pomoč pri njihovem zadnjem dejanju? Alenkino pričanje nikogar ne bo pustilo ravnodušnega.”

prof. dr. Igor Pribac

Alenka Čurin Janžekovič o EVTANAZIJI

ČLOVEKU DOSTOJANSTVENA SMRT

Alenka Čurin Janžekovič v oddaji Zvezdane Mlakar

Ko se združijo čudovita zgodba, pisateljica in plemenito poslanstvo …

… se najdeta dve dami in ustvarita knjigo SAM BOG NAJ JO BERE

Alenka Čurin Janžekovič

Alenka Čurin Janžekovič je upokojena učiteljica in ravnateljica, ki je bila vedno srčno predana temu plemenitemu poklicu.

Petra Škarja

Petra Škarja je avtorica več knjižnih uspešnic, med katerimi sta najbolj poznani knjigi CAMINO – Od suženjstva do svobode in AKROBATI.

Naročilo knjige

To ni spremna beseda

NATAŠA GREGUR

Iz osnovnošolskih let se spominjam le nekaj nastopov s pevskim zborom. Kljub temu, da so ti spomini kot megleni privid, sta se mi močno vtisnila v spomin predvsem dva – takrat, ko sem še z dvema učenkama pela solo in takrat, ko sem prvič videla Alenko.

Tisto leto smo zunaj, na prostem, vsi nastopajoči pevski zbori skupaj odpeli pesem, ki nam jo je dirigirala ena zborovodkinja. Ta dogovor je bil sprejet že pred skupnim srečanjem, tako da sta nam bila besedilo in melodija že dobro poznana. Postavili so nas po travnati klančini nad parkiriščem. Med pripravo in čakanjem mi je pozornost pritegnil pogovor dveh učiteljic o tem, kdo bo vodil ta velik zbor, sestavljen iz vsaj 300 pevskih nadobudnežev iz vseh koncev naše takratne občine. Iz resnosti pogovora je bilo razbrati, da je to posebna čas in hkrati velika odgovornost, ki jo zmore le malokdo – dirigirati tako številčnemu zboru, pa še to tolikim nagajivim nepoznanim učencem …

»Mislim, da bo Alenka,« je rekla starejša.

»Alenka? Misliš tisto, ki tako težko hodi? Nisem vedela, da vodi še pevski zbor. Pa misliš, da bo to zmogla?« je vprašala mlajša.

»Ja, seveda.« je prepričljivo odgovorila starejša. V njenih besedah ni bilo zaznati nobenega kančka dvoma. Čutilo pa se je močno spoštovanje. Tudi med nami, pevci, je rahlo završalo. Stikali smo glave in se ozirali v smeri, od koder je prihajala ta čudna pojava. Majhna ženica s specifično hojo. Čeprav je bila v naših merilih počasna, je izgledalo kot da hodi hitro, z največ energije in elana, ki ju drugi ne premorejo. Njeni gibi so bili kratki, vendar sunkoviti, samozavestni in odločni. Na trenutke se je zdelo, kot da lebdi. Obraz pa ponosen, poln samozavesti in na svojstven način mil in prijazen.

Ozirali smo se tudi k tistemu delu skupine pevcev, kjer bi naj stali njeni učenci. Na njihovih obrazih smo iskali skrita sporočila o tem, kako jo doživljajo oni. A obračajo z očmi in delajo grimase kot pri tistih učiteljih, ki so brezvezni in zateženi? Nasprotno. Meni so se zdeli skrajno ponosni, da nas bo vodila njihova posebna učiteljica, in polni pričakovanja, kdaj bodo spet lahko z njo zapeli nekaj tistih verzov in taktov.

S pokončno držo se je postavila pred nas, mirno in počasi dvignila obe roki v zrak in ko je klepet potihnil, s predirljivim, močnim glasom vprašala: »Me vsi vidite? Če ne, si grem po stol, da bom večja,« in se za tem nasmehnila.

Nekaj pogumnih se je glasno odzvalo, da jo vidijo, ostali smo se sramežljivo nasmehnili nazaj. Nato je nadaljevala: »V redu. Nekaj stvari se še moramo prej zmeniti. Dirigentske znake vsi poznate, ne?« Ponovno je sledil smeh z obeh strani – njene in naše.

»Tako bomo naredili. Skupaj bomo zapeli pesem. Prvič lahko samo poskusimo. Tako – malo za vajo, za hec. Drugič pa jo bomo zapeli, tako kot je treba. Ste za to?«

Ko se je prepričala, da vsi razumemo in se z njo strinjamo, je najprej visoko dvignila obe roki v zrak, nato pa eno dlan nastavila pred usta, kar je pomenilo, da smo vsi tiho in pripravljeni na … in simfonija otroških glasov se je pričela.

Ne spomnim se točno kdaj, ne kje, ne kaj smo peli, niti kako smo pesem odpeli. Je res bilo za ušesa poslušalcev kot simfonija? Verjetno je ta prvi vtis, ki ga je takrat naredila name Alenka, zameglil vse ostale spomine. Danes pa sem prepričana, da je tista pesem, ki smo jo odpeli vsi zborčki skupaj, njej resnično zvenela kot ena od najlepših simfonij.

Najino drugo srečanje je bilo nekaj krepkih let mojega odraščanja kasneje. Po drugem letniku študija psihologije, ko sem morala poleg izpitnih obveznosti opraviti še tisti življenjski del študentskih let, sem pavzirala. V tem času sem bila doma in v ormoški knjižnici opravljala študentsko delo. Vestno sem pospravljala vrnjene knjige na svoja mesta na knjižne police in obiskovalcem kdaj pomagala poiskati dotično knjigo.

Bil je vroč dan, v poznem poletju, ki je bil med debelimi grajskimi zidovi, kjer se je takrat nahajala knjižnica, mnogo znosnejši in prijetnejši. Med pospravljanjem knjig me je zmotila knjižničarka, ki je pred nekaj minutami prejela resen telefonski klic. Videla sem, da je kar nekaj časa ob slušalki, po nareku, hitro nekaj zapisovala na papir. Prinesla mi je seznam knjig, ki jih naj poiščem in prinesem k izposojevalnemu pultu.

»Gospa Čurin bo prišla po knjige, nekje čez 20 minut in jih boš nesla dol. Čakala te bo v rdečem avtu.«

Verjetno je videla moj rahlo začudeni obraz, ker je takoj za tem nadaljevala.

»Saj veš, kdo je Alenka Čurinova? Ne more priti po stopnicah, zato si knjige naroči po telefonu in jih nesemo dol ali pa po njih pride njen mož.«

Pametno sem molčala, saj takrat nisem vedela, kdo je Alenka Čurinova. S tako resnostjo, kot mi je bilo postavljeno vprašanje, pa se mi je zdelo, da mora biti sila pomembna oseba in bi izgledalo čudno, da take osebe svetovljanska študentka ne pozna. Brez besed sem med policami poiskala knjige s seznama – eno sem našla med romani, ostale pa med strokovnimi knjigami iz pedagogike in psihologije, ena od njih je bila tudi filozofska … Ko je knjižničarka vse nabrane knjige odčitala, sem si jih nerodno naložila v naročje in odšla po grajskih stopnicah v pritličje. Tam sem si jih popravila, saj bi mi skoraj zlezle iz naročja, in odšla čez grajsko dvorišče na parkirišče, kjer je na invalidskem prostoru že čakal rdeč avto. Za volanom je sedela ta ista ženica, ki sem jo pred leti videla stati pred nami in po katerih ukazih sem z ostalimi pevci prepevala tisto skupno pesem. Obraz še vedno ponosen, na svojstven način mil in prijazen, le kakšna gubica zraven, drugačna frizura in make-up. Ko sem pristopila, je odprla avtomobilska vrata in čez obraz se ji je razlezel nasmeh.

»O, hvala lepa. Kako ste prijazni. Ste našli vse knjige?«

Le prikimala sem in vrnila nasmeh ter tiho izdavila, da je listič z rokom vrnitve v eni od knjig. Prosila me je, če ji lahko knjige kar odložim na sovoznikov sedež. Na hitro sva se poslovili in zaprla sem avtomobilska vrata. Bežno sva si še vrnili nasmeh, si pokimali v pozdrav in že se je odpeljala.

Nikoli si ne bi mislila, da se bo iz teh bežnih srečanj spletla takšna trdna vez prijateljstva.

Po dobrih dveh letih od mojega pavziranja, ko sem zaključevala zadnji letnik študija, mi je nekaj dni pred pričetkom novega šolskega teta omenila, bodo na tomaževi šoli iskali svetovalno delavko in da si nova ravnateljica želi psihologa. Nagovarjala in bodrila me je, naj se pozanimam o razpisu in se nanj prijavim. Zdelo se mi je nedosegljivo. Da bi že lahko dobila službo, ko pa niti vseh izpitov še nimam? Poleg tega sem bila še popolnoma izkušenj in prakse. »Saj nimam kaj izgubiti,« sem si mislila. Če nič drugega, bom imela prvo vajo razgovora za zaposlitev.

Prepričana, da so to le nedosegljive sanje, sem se kar neobremenjeno odpravila na razgovor za službo in s tem na srečanje z novo ravnateljico. Šola in njena okolica sta bili eno veliko gradbišče. Povsod okrog šole kupi nasute zemlje in globoke jame, stoječi delovni stroji, gradbeni material, z ograjami in trakovi označeno, kod se ne sme hoditi in delavci, ki so se ozirali za menoj, ko sem zmedeno in prestrašeno, da že zamujam, iskala vhod v šolo. Nekdo je zažvižgal za menoj in slišala sem odrešilni klic:

»Ej, mala! Tam je vhod. Zadaj, pri telovadnici.«

Previdno sem se preko ovir in razbrazdane zemlje po gradbišču prebila do poti v telovadnico in se na vhodu ponovno našla v novem labirintu. Na srečo sem naletela na visokega moškega s prijaznim pogledom (kasneje sem izvedela, da je eden od učiteljev), ki me je ogovoril: »Iščete koga?«

»Da, dogovorjena sem z ravnateljico.«

»Alenko? V računalniški učilnici jo boste našli. Trenutno ima tam pisarno,« me je usmeril in mi še z roko pokazal pot.

K sreči nisem zamujala. »Hvala bogu, vsaj pri pravočasnosti bo prvi vtis dober,« sem si mislila.

Vrata v računalniško učilnico so bila širom odprta, vendar ko sem zagledala njeno notranjost, nisem bila prepričana ali sem prišla prav. Vse skupaj je bolj izgledalo kot najbolj razmetano skladišče – po mizah in pod njimi poleg računalnikov in tipkovnic na kupe kablov, pa fasciklov, knjig, učbenikov, škatel z različnimi zvezki in šolskim materialom, vmes ogromno miz in stolov postavljenih eno na drugo. V kotu so se mečkali navpično postavljeni, v rolo zviti zemljevidi, nekaj jih je viselo na steni. V drugem kotu okostnjak in model trupa človeka z notranjimi organi. Med vsem tem še nekaj opreme in pripomočkov za fiziko in ne vem še kaj.

»Nemogoče, da bi kdo tu delal,« me je prešinilo, a vseeno sem odločno potrkala na odprta vrata in tiho rekla: »Dober dan. Na razgovor sem prišla. K ravnateljici.«

Ne vem, od kod iz tiste zmede je prišla visoka ženska kratkih las. S prijaznim nasmehom je stopala do mene, po poti zagrabila pisarniški stol na kolesih in ga vlekla za seboj.

»Kar naprej, tukaj je,« je odločno rekla in stol postavila na desno stran učiteljskega katedra. Ko sem stopala naprej, je nenadoma izza fasciklov, ki so segali vse od tal nad mizo, pokukala rahlo kuštrava ženska glava.

Če sem iskrena, se vsebine pogovora točno ne spominjam. V spominu mi je ostal kot prijeten pogovor z gospo, ki je čisto na novo postala ravnateljica in ki je vsaj malo, kot jaz sama, delovala rahlo zgubljena in negotova na začetku svoje nove poklicne poti. Vendar trdno odločena, da bova sodelavki in da naslednji teden pridem podpisat pogodbo o zaposlitvi. Nisem mogla verjeti svojim ušesom.

Ves čas pogovora sem samo čakala na priložnost, da bom lahko jasno in odločno odgovorila na eno ključno vprašanje, ki pa ga ravnateljica ni in ni želela postaviti. Zato sem, preden sva zaključili s pogovorom, še za zadnjo izstrelila kot iz topa: »Aja, samo nekaj vam pa moram povedati: Otroke bom imela takrat, ko jih bo bog dal, kdajkoli že to bo.«

Ob teh besedah mi je kar srce poskočilo, saj sva s fantom, ki je postal moj mož in oče najinih otrok, že takrat želela ustvariti družino. Alenka se je le od srca in pokroviteljsko nasmehnila in rekla: »Ja. Saj sem rekla. Pridite naslednji teden, da podpiševa pogodbo.«

Od tistega trenutka sva obe vedeli, da sva kupili druga drugo. Kasneje sva se iz tega najinega pogovora pogosto radi smejali, saj sva v istem času razmišljali obe o podobnih stvareh. Jaz o tem, kako naj o svojih osebnih načrtih povem čim bolj prefinjeno in ne preveč odrezavo, ona pa o tem, da za nobeno ceno kandidatov na razgovorih za službo o tem ne bo spraševala. Očitno sem začutila najino zadrego in zato sama izstrelila kot iz topa: »Otroci pa bodo, ko jih bo bog dal.«

In bog jih je dal mnogo let za tem najinim spoznavnim pogovorom.

Prva leta najinega skupnega službovanja niti niso potekala v strogem službenem odnosu delavec – šef. Kljub temu, da sem jo močno spoštovala kot ravnateljico, sem imela globoko spoštovanje do nje tudi kot do starejše osebe. Alenka bi mi po razliki v letih lahko bila mama. Kljub temu, da me je že na spoznavnem pogovoru nagovorila, da se naj tikava, sem jo tikati začela mnoga leta po tem, ko sta se najini službeni poti že krepko razšli. Nisem je mogla kar tako tikati, saj je spoštovanje bilo tako globoko, verjetno je bilo prisotno ob tem še tako močno občudovanje njenih zmogljivosti, da je mejilo že na strahospoštovanje.

Ker je Alenka bila kot ravnateljica zelo dostopna, odprtega duha in uma, z jasno začrtanimi cilji in vizijo, kakšno šolo želi voditi, sva se hitro ujeli. Bili sva podobnega razmišljanja in podobnih idej, obe zagnani in delavni. Tudi kolektiv sam je dihal z mnogo elana, vzajemne podpore in odprtosti za novosti. Četudi so kdaj kakšne pripeljale nekaj negotovosti in s tem nemira med nas, nam je s skupnimi močmi in dobro voljo uspevalo vse začrtano uspešno izpeljati.

Po vsakem takem uspehu je prav Alenka bila tista, ki je s pomočjo drugih zaposlenih (tajnice, kuharskega osebja, čistilk in hišnika) vedno za vse zaposlene pripravila presenečenje- kakšno zakusko in sproščeno druženje v zbornici, kjer smo brezskrbno in ponosno lahko proslavili svoje uspehe. Najbolj zaslužnim je vedno podarila kak cvet, knjigo ali vsaj misel ob dvignjenem kozarcu, da s(m)o se resnično počutili vredne in opažene. Kljub svojim zdravstvenim težavam, svoji omejenosti v gibanju in kljub bolečinam, ki jih je res dobro prikrivala, je vedno držala družbo »na nogah«. Vzdušje je popestrila s kakšno šalo in s pesmijo, velikokrat nas je podžgala tako daleč, da smo tudi zaplesali, pa čeprav ob najbolj navadnem radiu ali celo na poročila. Imela je navado, da je ob takih priložnostih stopila prav do vsakega posebej, se ga dotaknila, se nanj naslonila, ga globoko pogledala v oči in mu namenila kakšno ljubkovalno ime ter z njim izmenjala nekaj besed. Vedno jo je zanimalo, kako si, kaj se ti dogaja. Pa to ni bila ženska radovednost ali premišljena poteza za všečnost, pri njej sem vedno imela občutek, da jo resnično zanima, kako mi gre, kaj razmišljam, kaj me skrbi in čemu se veselim. Z menoj sta v službo bili sprejeti še dve »mladi« učiteljici in nas je rada ljubkovalno klicala »moja dečica«.

Ob njej pa sem svojo pravo vrednost in zaupanje začutila takrat, ko je vse skupaj – ravnateljevanje oz. vodenje šole – predala v moje roke, tisto leto, ko je morala na operacijo hrbtenice. Njeno zaupanje vame in v moje sposobnosti je bilo tako močno, da niti sama vase nisem podvomila.

Tisto šolsko leto sem jo tudi pogosteje obiskovala na domu, saj sva kljub moji iznajdljivosti in marljivosti in kljub njenemu bolniškemu staležu pri kakšnih zahtevnejših zapletih morali sodelovati. Ker je takrat tudi pogosto počivala v postelji, je bilo včasih najbolj enostavno, da sem k njej v posteljo zlezla tudi jaz. Še posebej prijetno je bilo tam ob hladnih, poznih jesenskih dneh.

Nekajkrat sem jo spremljala tudi na kakšen posvet ravnateljev, ko je bilo potrebno prespati v hotelu, kjer sva si tudi delili posteljo. Med stanovskimi kolegi, predvsem po sindikalnih izletih ali zaključkih, je nemalo krat pricurljala na dan kakšna afera med ravnateljem in učiteljico te in te šole, redke pa so se lahko pohvalile s tem, da so »spale z ravnateljico«. Na ta račun smo se s sodelavci pogosto znali šaliti in se spraševali, komu bo naslednjemu uspelo zlesti ravnateljici v posteljo.

Od najinega spoznavnega pogovora ‘ko jih bo bog dal’ je minilo že več kot 4 leta.

Ob turbulentnem čase ob soočanju z neplodnostjo, neuspeli prvi nosečnosti, preko neopisljive radosti težko pričakovanega otrok, našega pingvinčka – zamrznjenčka iz epruvete, pa vse to bolečega spoznanja in sprejetja invalidnosti otroka, me je večinoma bolj od daleč, a vendar skoraj intimno čustveno blizu, ves čas spremljala Alenka.

Ob vsakem mojem še tako težkem in nesrečnem dogodku, me je pogovor z njo vedno presunil, včasih tudi šokiral, a ko sem spoznala, da me resnično razume, mi je bilo lažje in bolje. Nisem se počutila tako osamljeno. Pred njo ni bilo laži in napravljanja. Iskreno sem lahko govorila o najglobljih, najbolj temačnih mislih in prebliskih, o najbolj skritih željah in namerah. Skupaj sva se lahko jokali in točili krokodilje solze, tulili v luno ali se režali kot najbolj nori opici. Skupaj sva lahko fantazirali o romantičnih aferah, o katerih vsaka zase niti misliti ni upala in kot srednješolki načrtovali fiktivne skoke čez plot, ki jih itak nikoli ne bi izvedli.
Ob njej in z njo sem lažje uvidela resnični problem in sprejela vse svoje izzive.

Alenka je vedela, o čem govorim, ko se je šlo za vprašanje materinstva – ali bom imela privilegij roditi otroka? Kako ne bi, saj se je sama o tem tudi veliko spraševala in se na koncu temu naravnemu ustroju materinstva morala celo odreči.

Alenka je vedela, o čem govorim, ko se je šlo za postoperativno okrevanje, ko se je šlo o strahu pred boleznijo in minljivostjo, saj se je z vsem tem sama veliko večkrat srečala kot jaz.

Alenka je vedela, o čem govorim, ko nisem razumela svojega prvega, posebnega otroka. Zakaj ni pričakovanega napredka, ko vlagamo toliko truda v to? Kako ne bi, saj je sama na svoji koži izkusila, kako si nemočen pred voljo telesa, pred njegovo biologijo, pred pogoji, ki jih postavlja »dodatek«, genetika ali poškodba.

Alenka je vedela, o čem govorim, ko se je šlo za sprejemanje drugačnosti in vseh njenih posebnosti, saj je sama to drugačnost živela.

Alenka je vedela, o čem govorim, ko se je šlo za skrivanje za masko, za prisiljeno dobro voljo in za zaigrano veselje. Kako ne bi, saj je bila mojstrica v tem, kako skriti tisto neznosno bolečino, ki ti ne da niti misliti.

Alenka je vedela. Alenka ve, o čem govorim.

Ob njej in z njo sem lažje našla svoje mesto v družbi in uzrla ter izbrala pravo pot, po katerih hodim.

Takšna je Alenka. Hitro in brez zadržkov te spusti k sebi, in če ji daš priložnost, ti hitro zleze pod kožo in te ne izpusti več. Tudi sam je ne moreš izpustiti.

.

KAKO SE JE VSE ZAČELO?

Z Alenko sva večkrat radi skupaj pripravljali kakšno predavanje, izobraževanje, okrogle mize … Z njo je zelo prijetno sodelovati. Je dober in iskriv sogovorec. Je nekonvencionalna, neobičajna in včasih res skrajno nenavadna v svojih pogledih in razmišljanjih. V vsakem primeru veliko krat s svojim mnenjem in stališči buri duhove.

Tako sva nekega dne, ko sem še sodelovala v grajskem centru za družine kot zunanja sodelavka, skupaj pripravili pogovor o upokojitvi. Kljub majhnemu številu obiskovalcev se je razvil zanimiv pogovor o pripravi na pokoj in življenju v tretjem življenjskem obdobju. Nikoli je nisem slišala govoriti o svojih težavah, kaj šele da bi zaradi njih »jamrala«, a med vrsticami je nekako bilo začutiti, da ji ni lahko, da jo marsikaj bremeni, da zdaj, ko je v pokoju tudi razmišlja o svoji bolezni in njenemu napredovanju, o minljivosti in smrti. Pogovor sploh ni zašel v tej smeri a pozornost mi je pritegnilo eno spoznanje, kako hudo mora biti, ko telo ne zmore slediti glavi. Sama sem se kot mati otroka s posebnimi potrebami soočala pa z drugo skrajnostjo, kako hudo je, ko glava ne sledi telesu. Kmalu zatem sva po nekaj pogovorih obe prišli na idejo, da bi v grajskem centru za družine pripravili okroglo mizo na to temo. Ob tej priložnosti bi lahko spregovorili o nekaterih stereotipih o invalidnih osebah– telesnih in duševnih oviranostih in obiskovalcem omogočili vsaj malo uvida v njihovo (naše) življenje in vsakdan. Alenka je izziv sprejela zelo resno in skupaj sva pripravili rdečo nit pogovora. Povabljena sta bila še dva gosta, mama deklice z motnjo v duševnem razvoju in paraplegik po nesreči, ki pa se okrogle mize zaradi bolezni ni mogel udeležiti. Okrogla miza je bila zelo dobro obiskana, pogovor je lepo in gladko tekel, obiskovalci so se opogumili in tudi sami kaj vprašali. A na koncu nas je vse Alenka presenetila z izjavo, da si želi o svoji smrti odločati sama, da je za evtanazijo in da si ureja vse potrebno za potovanje v Švico, kjer ji bo to omogočeno. Med publiko je nastal trenutek tišine. Videla sem, da je nekaterim gostom zaradi načete teme postalo neprijetno. Zato sem jo dodatno izzvala, da je poskušala svojo odločitev utemeljiti. S par kratkimi, jasnimi in meni razumljivi besedami je navedla vse razloge za tako odločitev. A ker sta tišina in nelagodje še kar vztrajali, sem jo izzvala:

»Veš kaj, Alenka? Samo tako zlahka ne boš šla.«

Začudeno in rahlo presenečeno nad mojim komentarjem je vprašala: »Kako to misliš?«

»Preprosto. Dajem ti še poslednjo domačo nalogo. Opravi jo temeljito, kot ti to znaš. Ko bo naloga opravljena, lahko mirno greš, ker te bomo komaj takrat lahko razumeli.«

Z začudenjem in z radovednostjo, s pričakovanjem, kaj bom izustila in s spraševanjem za kakšno igrico gre, mi je zrla v oči.

»Alenka, napiši svojo zgodbo. Opiši nam svoje življenje. Svoje vzpone in padce. Udarce in radosti svojega življenja. Tako boš bolje razumljena.«

Prasnila je v smeh in s pogledom Smrkolin, kaj pa si izmišljuješ? A ti boš meni dal domačo nalogo? je sprejela moj izziv, prikimala z glavo in odvrnila: »A knjigo naj napišem? O ta pa ne bo lahka. Pa tudi kratka ne. Saj veste, da rada bluzim. No, to bomo pa še videli ali bo iz te moke kaj kruha.«

In vzdušje v publiki se je sprostilo. Z njo vred smo se vsi nasmejali.

Po okrogli mizi je prišla k meni: »Kaj ti to resno misliš?«

»Kaj, Alenka?«

»Pa to, s knjigo.«

»Ja, Alenka. Zakaj pa ne?« sem ji odvrnila. »Kaj je ne bi znala napisati?«

»Pa znaš, kak je to. To ni samo tak. Bojim se, da bom res imela preveč za povedati.«

»Napiši jo zame,« je bil moj zadnji odgovor.

Dolgo za tem se je verjetno samo poigravala s to idejo. Nisem je več spraševala o tem, dokler mi nekega dne ni sama zaupala, da je začela v zvezek zapisovati svoje spomine. Ni bila zadovoljna s tem, kar je nakracala na papir. Misli so se ji trgale, spomine je postopoma izgubljala, vse močneje in pogosteje je čutila posledice protibolečinskih tablet. Najhuje ji je bilo, ko ni mogla niti brati. Najbolj se je bala tega, da bo njen duh, njen um, kmalu klonil. Takrat sem zares v njenih očeh zazrla pristen strah in nemoč pred tem, da bi lahko nekoč resnično bila predana na milost ali nemilost drugim v popolni skrbi zanjo. Zares sem se začela spraševati o tem, kaj pomeni resnično imeti nekoga rad. Ali ni to najbolj egoistično dejanje, da tistega, ki ga imaš rad, ne pustiš oditi? Ker se bojiš ostati sam? Ker se bojiš bolečine in praznine v srcu?

Ko sva se nekega večera v njenem kabinetu pogovarjali o tem, da je ta domača naloga res težka in da ne ve, če jo bo izpolnila, sva se smejali, da jo lahko skupaj opraviva. Da bova skupaj napisali knjigo. Smejali sva se temu, kaj bova v knjigo vključili. Najina pametovanja in globoka filozofiranja? Butaste ideje in fantaziranja? Ali bova težili z vsemi grenkobami življenja? Smejali sva se tudi temu, komu bova namenili kolikšen delež v knjigi. Hudomušno mi je namignila, da bo eno poglavje že moje oziroma namenjeno meni, saj bo to vseeno njena knjiga in jaz sem dodala: »Ja, tudi če si ga sama napišem, ne?«

In tako je nastalo. Alenkina knjiga in moje poglavje namesto spremne besede.

TO NI EPILOG. TUKAJ SE KOMAJ VSE ZAČNE …

Alenka Čurin Janžekovič, knjiga Sam bog naj jo bere

Knjiga je napisana.
Petra je opravila z odliko.
Alenka dobi čebelico za opravljeno domačo nalogo.
Svetovalna delavka – psihologinja, tisto mlado dekle ponižne drže in rahle sramežljivosti na obrazu, pa je presrečno, da ni ostalo le svetovalna delavka -psihologinja.

Draga Alenka,

s ponosom prebiram tvoje besede in z veliko radostjo v srcu znova in znova berem vrstice, kjer me imenuješ za svojo prijateljico in za eno od redkih (morda celo edino), ki te zares razume v tvoji nameri zadnjega potovanja v Švico.

Tisti, ki te imajo resnično radi in čutijo s teboj, bodo kaj kmalu ugotovili, da je tvoja namera le POTOVANJE. In nič več. Vsi, ki smo te imeli čast spoznati in si s teboj deliti tako prijetne kot grenke trenutke, te imamo zaklenjeno v svojih srcih. In tudi takrat, ko boš le še neutelešen spomin, boš za vedno z nami. Nikamor ne boš šla.

Prepričana sem, da si v svojem življenju poleg svojega poslanstva učiteljice izživela tudi svoje poslanstvo materinstva. Vsaj eno nesojeno hči imaš, če ne še več. In vsaj dve nesojeni vnukinji, če ne še več … Alenka, razumeš o čem govorim.

In za konec ti bom zaupala še svojo skrivnost, svojo skrito željo, ki je niti ti ne poznaš. Želim si, da bi te na potovanju spremljala tudi jaz. Na »vlaku« do Švice bi zbijali šale in se smejali mladim »kondukterjem«. Spogledovali bi se z drugimi mlajšimi, postavnimi popotniki in fantazirali o najbolj nemogočih krajih in postojankah na poti do končne postaje. Z budistom, za katerega nihče ne bi vedel, kako se je znašel na tem »vlaku«, bi debatirali o vesolju in o pomenu življenja.

In jokali bi od sreče, da sva še na zadnji postaji lahko skupaj. Ko bi pila tisti koktajl, bi ti skrbno z robcem obrisala kapljico, ki bi se ti pocedila po bradi. Potem bi te prijela za roko, se ti globoko zazrla v oči in ti tiho zapela kje so tiste stezice. Ko bi mirno zaprla oči, bi ti zašepetala na uho:

»Na svidenje, mamica. Se vidiva spet.«

Nataša Gregur. Tvoja Nataša.

Naročilo knjige

SAJ BOG NAJ JO BERE, Alenka Čurin Janžekovič in Petra Škarja