NATAŠA GREGUR, ki je prispevala uvodni in zaključni tekst v knjigi Sam bog naj jo bere

Od najinega spoznavnega pogovora ‘ko jih bo bog dal’ je minilo že več kot 4 leta.

Ob turbulentnem čase ob soočanju z neplodnostjo, neuspeli prvi nosečnosti, preko neopisljive radosti težko pričakovanega otrok, našega pingvinčka – zamrznjenčka iz epruvete, pa vse to bolečega spoznanja in sprejetja invalidnosti otroka, me je večinoma bolj od daleč, a vendar skoraj intimno čustveno blizu, ves čas spremljala Alenka.

Ob vsakem mojem še tako težkem in nesrečnem dogodku, me je pogovor z njo vedno presunil, včasih tudi šokiral, a ko sem spoznala, da me resnično razume, mi je bilo lažje in bolje. Nisem se počutila tako osamljeno. Pred njo ni bilo laži in napravljanja. Iskreno sem lahko govorila o najglobljih, najbolj temačnih mislih in prebliskih, o najbolj skritih željah in namerah. Skupaj sva se lahko jokali in točili krokodilje solze, tulili v luno ali se režali kot najbolj nori opici. Skupaj sva lahko fantazirali o romantičnih aferah, o katerih vsaka zase niti misliti ni upala in kot srednješolki načrtovali fiktivne skoke čez plot, ki jih itak nikoli ne bi izvedli.

Ob njej in z njo sem lažje uvidela resnični problem in sprejela vse svoje izzive.

Alenka je vedela, o čem govorim, ko se je šlo za vprašanje materinstva – ali bom imela privilegij roditi otroka? Kako ne bi, saj se je sama o tem tudi veliko spraševala in se na koncu temu naravnemu ustroju materinstva morala celo odreči.

Alenka je vedela, o čem govorim, ko se je šlo za postoperativno okrevanje, ko se je šlo o strahu pred boleznijo in minljivostjo, saj se je z vsem tem sama veliko večkrat srečala kot jaz.

Alenka je vedela, o čem govorim, ko nisem razumela svojega prvega, posebnega otroka. Zakaj ni pričakovanega napredka, ko vlagamo toliko truda v to? Kako ne bi, saj je sama na svoji koži izkusila, kako si nemočen pred voljo telesa, pred njegovo biologijo, pred pogoji, ki jih postavlja »dodatek«, genetika ali poškodba.

Alenka je vedela, o čem govorim, ko se je šlo za sprejemanje drugačnosti in vseh njenih posebnosti, saj je sama to drugačnost živela.

Alenka je vedela, o čem govorim, ko se je šlo za skrivanje za masko, za prisiljeno dobro voljo in za zaigrano veselje. Kako ne bi, saj je bila mojstrica v tem, kako skriti tisto neznosno bolečino, ki ti ne da niti misliti.

Alenka je vedela. Alenka ve, o čem govorim.

Ob njej in z njo sem lažje našla svoje mesto v družbi in uzrla ter izbrala pravo pot, po katerih hodim.

Takšna je Alenka. Hitro in brez zadržkov te spusti k sebi, in če ji daš priložnost, ti hitro zleze pod kožo in te ne izpusti več. Tudi sam je ne moreš izpustiti.