POKLON HIMALAJI
Barbara Popit
.
Dva popotnika v družbi legendarnega alpinista (Viki Grošelj) in zagretih pohodnikov v deželi, ki te pričaka s kulturnim šokom na eni strani ter nepopisno lepoto in mirom na drugi strani.
Njihova skupna točka je ljubezen do gora. Dežela, ki te najprej šokira, potem odbija, nato pa neizmerno privlači, tako kot gore, ki so gospodarice tega dela sveta.
S posebno energijo prežeta dežela, kjer sanje lahko postanejo resničnost.
Zatorej poklon Himalaji, ki te s svojo neverjetno energijo privlači, odvrne ali pa sprejme v svoje domovanje.
Strani: 191 Prva izdaja: januar 2021 Vezava: Mehka vezava z zavihki
Redna cena: 21,00 €
.
.
Predgovor Viki Grošelj
V sanskrtu, jeziku starodavnih civilizacij ob Indu in Gangesu, beseda Himalaja pomeni domovanje snega. Tako so poimenovali ogromno gorsko pregrado med plodnimi indijskimi ravninami na jugu in visoko tibetansko planoto na severu. Zaradi njene izjemne višine in nedostopnosti se je o njej spletlo nešteto legend. Še danes ljudje, ki živijo pod njo, verjamejo, da na njej prebivajo njihovi bogovi. In to z razlogom. Milijone ljudi je življenjsko odvisnih od nje in njenih voda, ki jim na plodne ravnice prinašajo tako življenje kot smrt.
Himalajska višavja so s svojo nezemsko lepoto dolgo ostajala nedotaknjena. Ob koncu 19. stoletja pa so na vznožje začeli prihajati prvi tujci, ki so želeli nekaj za domačine drznega in nerazumljivega. Vstopiti so hoteli v domovanje bogov, prav na vrhove najlepših božjih palač. Glas o čudesih Himalaje se je zaradi njih razširil po vsem svetu. Vse več tujcev je začelo prihajati v ta »nebesa na zemlji«. Poleg raziskovalcev, alpinistov in pustolovcev je Himalaja privabljala tudi številne druge »iskalce resnice«. Vse bolj je postajala resnična, otipljiva Šangri-La, mitična, skrivnostna, izmuzljiva dežele večne sreče, raj na Zemlji. Raj, ki ga tako v fizičnem kot duhovnem pomenu iščejo vsi tisti, ki se sprašujejo o vzrokih, smislu in pomenu našega bivanja.
Ob tem sploh ni pomembno, na kakšen način in s kakšnim namenom se človek tej čudežni deželi približa. Vsakogar, tudi če tega ne zazna takoj, prevzame, ga na nek način zasvoji in preoblikuje. Večino tako močno, da se tja vedno znova vrača zaradi dragocenih življenjskih izkušenj in občutka svobode, ki te obenem uči odgovornosti. Himalaja je prava lekcija vztrajnosti, predanosti, tovarištva, strpnosti in sočutja, obenem pa pravi izziv za iskanje meja lastnih sposobnosti. Nevsiljivo te tudi spodbuja, da bi postal boljši. Ne le kot raziskovalec, plezalec, popotnik, mistik ali kaj drugega, ampak predvsem kot človek.
Številni popotniki in popotnice, ki so se dotaknili Himalaje, so kmalu prišli do spoznanja, da se je zgodilo ravno obratno. Himalaja se je dotaknila njih. Tako močno, da so svoja občutja, doživetja in razmišljanja skušali ubesediti. Tole je zgodba ene od njih.
Viki Grošelj
Verjamem, da te gore zasvojijo, kajti tudi mene so, čeprav nisem alpinistka. Ta mogočnost gora ti vzbuja strahospoštovanje in takrat se zaveš, kako majhen si v primerjavi z njimi. Kako majhen si in kako majhne probleme imaš, čeprav se ti zdijo ogromni.
iz knjige Poklon Himajali
O avtorici
Barbara Popit, roj. leta 1960 v Celju, je popotnica, slikarka in pisateljica.
V obdobju likovnega ustvarjanja je pridobivala znanja pod vodstvom nekaterih akademskih slikarjev in kiparjev ter imela več samostojnih in skupinskih razstav likovnih del, tako doma kot v tujini.
Potovanja so njena strast. Spoznavanje novih dežel, novih ljudi in njihove kulture – to ji daje moč in energijo, sprostitev in umirjanje duha. Številni članki, objavljeni v različnih medijih, ki opisujejo njena doživetja in občutja ob spoznavanju posamezne dežele, ki jo je obiskala, pričajo o njeni ljubezni do pisanja.
Je soavtorica knjige Virus idej, ki je nastala v času prvega vala epidemije koronavirusa in zaprtja države spomladi 2020.
»Pisanje mi daje novo energijo, nova energija pa zagon za novo pisanje. Ko ne moreš ne jesti ne spati, dokler besedila ne zapišeš.«
Pokukajte v knjigo
Stojim na vrhu neznane gore, sama v družbi sonca, ki me greje po licih, in skrbi, da ne dobim ozeblin, saj je prekleto mrzlo. Nad mano je samo modro nebo, pod mano tam daleč je življenje, ki ga tukaj na gori ni. Vpijam sončne žarke in ne morem verjeti, da sem prilezla na vrh. Toda kako? Ozrem se naokoli, toda nikjer nikogar.
Tiste sive pojave, ki me je spremljala zadnje dni, ne vidim nikjer. Sem mar imela privide? Kako sem prišla na goro? Vprašanja brez odgovorov.
Prelep je ta svet, tukaj gori, prelep je pogled, ki seže do obzorja, in za trenutek se mi zdi, da celo vidim, da je zemlja okrogla. Težko dihanje se je rahlo umirilo ali pa sem se umirila jaz. Slišim bitje lastnega srca, ki neutrudno dela in poganja kri po telesu. Ne čutim samote; nasprotno, prav pomirjena sem. Počutim se, kot bi bila v svojem magičnem kraljestvu, kjer imajo gore glavno vlogo in skrbijo za izbrance, ki jim dovolijo vstop na svoja ramena ali pa celo na sam vrh. Zadiham s polnimi pljuči, pa še vedno ne dobim dovolj kisika, ki bi mi olajšal dihanje tu zgoraj. Ne vem, kako visoko sem, samo čutim, kako postajam utrujena. Kar obsedela bi tukaj, v tej tišini in lepoti, ki me obdaja. Tukaj se življenje ustavi. Čas ne pomeni nič, samo mraz je trenutno gospodar tega območja. Misli izpuhtijo in ko se iz daljave zazrem sama nase, zagledam kupček rdečih oblačil, ki počiva na vrhu neznane gore. Prizor, kot bi ga že nekje videla. Opazujem ta kupček oblačil, ki negibno sedi, kot bi meditiral na vrhu sveta. Sam, poglobljen globoko vase, v svoj svet. Svet lepote in tišine.
Zavedam se, da je treba priti še nazaj, zato se počasi odpravim navzdol. Orkanski veter me premakne, kot bi bila punčka iz cunj, in slišim ga, kako prepeva neznano pesem. Čutim otrple prste, čutim, kako mraz objema prste na nogah in osvaja moj obraz ter si počasi prilašča celo telo.
»Čim prej moram dol,« rečem sama sebi in tisti sivi pojavi, ki je nikjer več ne vidim. Svinčeno težke noge me nikakor nočejo ubogati. Hodim, kot bi bila pod vplivom žlahtne kapljice, ki te ponese v drugi svet. Že skoraj obupana od nezmožnosti kljubovanja vetru, ki prinaša še dodaten mraz, se zazrem v nebo, ki iz trenutka v trenutek postaja vedno bolj zlovešče, in prosim za pomoč. Koga, ne vem. Težko diham in trudim se ohranjati ravnotežje ob sunkih vetra, borim se z njim z gromozansko željo, da ga premagam. Globoko v sebi sem prepričana, da mi bo uspelo, toda iz minute v minuto se prepričanje počasi krha, moje telo je vse šibkejše in nemočno tava po neskončni belini. Solze obupa zmrzujejo, kot bi želele ostati za spomin na ta dogodek. Za hip počakam, da si naberem kanček moči, ko me počasi preplavi toplota, tista prijetna, ki ti da nov zagon za nadaljevanje poti.
.
.
Včeraj zvečer sem končala z branjem tvoje knjige, tvojega prvenca. Zopet sem se morala prisilit, da sem brala počasi, ker drugače znam knjige kar požret in tvoje je ena tistih, ki bi jo. Čestitke!
Potovala sem po tvojih poteh, tako resničnih in tistih skritih znotraj tebe. Knjiga pričara tvoje občutke in včasih sem prav trpela s teboj in včasih sem se veselila tvojih uspehov, včasih pa samo potovala. Ja, veliko se ti je dogajalo v Himalaji. Že sama beseda Himalaja je tako čarobna, misteriozna, če jo doživiš, verjetno za celo življenje vibriraš na višjih frekvencah. In po tem verjetno hrepenimo.
Barbara L.
Nisem je mogla odložiti. Ravnokar sem jo prebrala. Tisočkrat hvala. V teh časih knjiga nudi pravo zatočišče miru. Izjemna pripoved. Ena boljših, kar sem jih kadarkoli brala. Govorim iskreno iz srca. Tako blizu mi je. Tako ob pravem času. Tako dragocena z globokimi notranjimi spoznanji. Potrebno bi jo bilo prevesti v angleščino, da bo dostopna širšemu krogu bralcev. Hvala!
Tina H.
Kupila in prebrala sem tvojo knjigo o trekingu na Himalajo Poklon Himalaji in moram izraziti svoj poklon tebi! Bravo in čestitke!!! Uživala sem v branju, zelo doživeto zapisano in prav začuti se te lahko. Od tega je kakšen teden, a še vedno me spremljajo občutki, ki so se mi ustvarjali ob branju. Seveda ostaja tudi zbeganost glede sive pojave in dogodka, ki si ga doživela. A sploh ni važno, kako in ali si ali ga nisi.
Če Mohamed ne pride h gori, mora gora k njemu. Verjetno je bilo tako pri tebi. Očitno si bila poklicana k njej. Neverjeten dogodek za mnoge, a živ ter resničen, vreden globokega spoštovanja do narave in stvarstva, katerega del smo. Res, iskrene čestitke za pogum in voljo, da si izkušnjo delila na tak način.
Helena P.
Ko začnem z branjem knjige me mora potegnit vase, vaša me je posrkala. Z zadovoljstvom sem jo prebral, res je nekako drugače napisana na poseben način. Imel sem občutek, kot da mi vi pripovedujete. Hvala, da sem doživel Himalajo preko vaših doživetjih.
Goran S.