POKLON HIMALAJI

Barbara Popit

.

Dva popotnika v družbi legendarnega alpinista (Viki Grošelj) in zagretih pohodnikov v deželi, ki te pričaka s kulturnim šokom na eni strani ter nepopisno lepoto in mirom na drugi strani.

Njihova skupna točka je ljubezen do gora. Dežela, ki te najprej šokira, potem odbija, nato pa neizmerno privlači, tako kot gore, ki so gospodarice tega dela sveta.

S posebno energijo prežeta dežela, kjer sanje lahko postanejo resničnost.

Zatorej poklon Himalaji, ki te s svojo neverjetno energijo privlači, odvrne ali pa sprejme v svoje domovanje.

Strani: 191      Prva izdaja: januar 2021     Vezava: Mehka vezava z zavihki

Redna cena: 21,00 €

Naročilo knjige

.

.

POklon Himalaji Barbara POpit

.

.

Mnenja
Viki Grošelj
O avtorici
Pokukajte v knjigo

Predgovor Viki Grošelj

V sanskrtu, jeziku starodavnih civilizacij ob Indu in Gangesu, beseda Himalaja pomeni domovanje snega. Tako so poimenovali ogromno gorsko pregrado med plodnimi indijskimi ravninami na jugu in visoko tibetansko planoto na severu. Zaradi njene izjemne višine in nedostopnosti se je o njej spletlo nešteto legend. Še danes ljudje, ki živijo pod njo, verjamejo, da na njej prebivajo njihovi bogovi. In to z razlogom. Milijone ljudi je življenjsko odvisnih od nje in njenih voda, ki jim na plodne ravnice prinašajo tako življenje kot smrt.

Himalajska višavja so s svojo nezemsko lepoto dolgo ostajala nedotaknjena. Ob koncu 19. stoletja pa so na vznožje začeli prihajati prvi tujci, ki so želeli nekaj za domačine drznega in nerazumljivega. Vstopiti so hoteli v domovanje bogov, prav na vrhove najlepših božjih palač. Glas o čudesih Himalaje se je zaradi njih razširil po vsem svetu. Vse več tujcev je začelo prihajati v ta »nebesa na zemlji«. Poleg raziskovalcev, alpinistov in pustolovcev je Himalaja privabljala tudi številne druge »iskalce resnice«. Vse bolj je postajala resnična, otipljiva Šangri-La, mitična, skrivnostna, izmuzljiva dežele večne sreče, raj na Zemlji. Raj, ki ga tako v fizičnem kot duhovnem pomenu iščejo vsi tisti, ki se sprašujejo o vzrokih, smislu in pomenu našega bivanja.

Naročilo knjige

Ob tem sploh ni pomembno, na kakšen način in s kakšnim namenom se človek tej čudežni deželi približa. Vsakogar, tudi če tega ne zazna takoj, prevzame, ga na nek način zasvoji in preoblikuje. Večino tako močno, da se tja vedno znova vrača zaradi dragocenih življenjskih izkušenj in občutka svobode, ki te obenem uči odgovornosti. Himalaja je prava lekcija vztrajnosti, predanosti, tovarištva, strpnosti in sočutja, obenem pa pravi izziv za iskanje meja lastnih sposobnosti. Nevsiljivo te tudi spodbuja, da bi postal boljši. Ne le kot raziskovalec, plezalec, popotnik, mistik ali kaj drugega, ampak predvsem kot človek.

Številni popotniki in popotnice, ki so se dotaknili Himalaje, so kmalu prišli do spoznanja, da se je zgodilo ravno obratno. Himalaja se je dotaknila njih. Tako močno, da so svoja občutja, doživetja in razmišljanja skušali ubesediti. Tole je zgodba ene od njih.

Viki Grošelj

Verjamem, da te gore zasvojijo, kajti tudi mene so, čeprav nisem alpinistka. Ta mogočnost gora ti vzbuja strahospoštovanje in takrat se zaveš, kako majhen si v primerjavi z njimi. Kako majhen si in kako majhne probleme imaš, čeprav se ti zdijo ogromni.

iz knjige Poklon Himajali

O avtorici

Barbara Popit, roj. leta 1960 v Celju, je popotnica, slikarka in pisateljica.

V obdobju likovnega ustvarjanja je pridobivala znanja pod vodstvom nekaterih akademskih slikarjev in kiparjev ter imela več samostojnih in skupinskih razstav likovnih del, tako doma kot v tujini.

Potovanja so njena strast. Spoznavanje novih dežel, novih ljudi in njihove kulture – to ji daje moč in energijo, sprostitev in umirjanje duha. Številni članki, objavljeni v različnih medijih, ki opisujejo njena doživetja in občutja ob spoznavanju posamezne dežele, ki jo je obiskala, pričajo o njeni ljubezni do pisanja.

Je soavtorica knjige Virus idej, ki je nastala v času prvega vala epidemije koronavirusa in zaprtja države spomladi 2020.

»Pisanje mi daje novo energijo, nova energija pa zagon za novo pisanje. Ko ne moreš ne jesti ne spati, dokler besedila ne zapišeš.«

Pokukajte v knjigo

Stojim na vrhu neznane gore, sama v družbi sonca, ki me greje po licih, in skrbi, da ne dobim ozeblin, saj je prekleto mrzlo. Nad mano je samo modro nebo, pod mano tam daleč je življenje, ki ga tukaj na gori ni. Vpijam sončne žarke in ne morem verjeti, da sem prilezla na vrh. Toda kako? Ozrem se naokoli, toda nikjer nikogar.

Tiste sive pojave, ki me je spremljala zadnje dni, ne vidim nikjer. Sem mar imela privide? Kako sem prišla na goro? Vprašanja brez odgovorov.

Prelep je ta svet, tukaj gori, prelep je pogled, ki seže do obzorja, in za trenutek se mi zdi, da celo vidim, da je zemlja okrogla. Težko dihanje se je rahlo umirilo ali pa sem se umirila jaz. Slišim bitje lastnega srca, ki neutrudno dela in poganja kri po telesu. Ne čutim samote; nasprotno, prav pomirjena sem. Počutim se, kot bi bila v svojem magičnem kraljestvu, kjer imajo gore glavno vlogo in skrbijo za izbrance, ki jim dovolijo vstop na svoja ramena ali pa celo na sam vrh. Zadiham s polnimi pljuči, pa še vedno ne dobim dovolj kisika, ki bi mi olajšal dihanje tu zgoraj. Ne vem, kako visoko sem, samo čutim, kako postajam utrujena. Kar obsedela bi tukaj, v tej tišini in lepoti, ki me obdaja. Tukaj se življenje ustavi. Čas ne pomeni nič, samo mraz je trenutno gospodar tega območja. Misli izpuhtijo in ko se iz daljave zazrem sama nase, zagledam kupček rdečih oblačil, ki počiva na vrhu neznane gore. Prizor, kot bi ga že nekje videla. Opazujem ta kupček oblačil, ki negibno sedi, kot bi meditiral na vrhu sveta. Sam, poglobljen globoko vase, v svoj svet. Svet lepote in tišine.

Zavedam se, da je treba priti še nazaj, zato se počasi odpravim navzdol. Orkanski veter me premakne, kot bi bila punčka iz cunj, in slišim ga, kako prepeva neznano pesem. Čutim otrple prste, čutim, kako mraz objema prste na nogah in osvaja moj obraz ter si počasi prilašča celo telo.

»Čim prej moram dol,« rečem sama sebi in tisti sivi pojavi, ki je nikjer več ne vidim. Svinčeno težke noge me nikakor nočejo ubogati. Hodim, kot bi bila pod vplivom žlahtne kapljice, ki te ponese v drugi svet. Že skoraj obupana od nezmožnosti kljubovanja vetru, ki prinaša še dodaten mraz, se zazrem v nebo, ki iz trenutka v trenutek postaja vedno bolj zlovešče, in prosim za pomoč. Koga, ne vem. Težko diham in trudim se ohranjati ravnotežje ob sunkih vetra, borim se z njim z gromozansko željo, da ga premagam. Globoko v sebi sem prepričana, da mi bo uspelo, toda iz minute v minuto se prepričanje počasi krha, moje telo je vse šibkejše in nemočno tava po neskončni belini. Solze obupa zmrzujejo, kot bi želele ostati za spomin na ta dogodek. Za hip počakam, da si naberem kanček moči, ko me počasi preplavi toplota, tista prijetna, ki ti da nov zagon za nadaljevanje poti.

.

.

poklon himalaji barbara popit naslovnica

Ostale knjige

Kdo je Damijan Janžekovič?

Za nasmehom preprostega fanta se skriva močna življenjska zgodba. Prav ta zgodba bolečine, depresije in različnih bitk ga je naredila močnejšega in sočutnejšega. V tem je našel navdih za študij pedagogike in psihoterapije, da bo lahko pomagal vsem »ranjenčkom«, ki jih razume v globine srca.

S svojim zgledom sporoča: »Možno se je dvigniti iz težkih in na trenutke nemogočih trenutkov. Nikoli ni prepozno začeti znova in vsak od nas si zasluži nov začetek.« 

(Namig: Obožuje kakav s smetano.)

For privacy reasons YouTube needs your permission to be loaded.
I Accept

Damijan Janžekovič – TEDx

Naročilo knjige >>

Mnenja o knjigi IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA: Bitka z depresijo

Medtem ko sem prvo knjigo brala z vmesnimi pavzami za izjokati se, sem drugo dobesedno požirala in se iz nje učila o tihi, zahrbtni in počasi uničujoči bolezni, ki se danes vsaj bežno dotakne vsakega šestega človeka. Dragi Damijan, hvaležna sem ti v svojem imenu in imenu vseh, ki v tvoji zgodbi najdejo navdih, moč, smisel in pot, da si se podal v bitko z depresijo, čeprav si vedel, da ena dobljena bitka še ne pomeni zmagati v vojni. Vedel si, da se pravo delo na sebi po tej zmagi šele začne in se odločil, da si daš priložnost.

Ines Ćeman

Včasih globokega. Na trenutke filozofskega. Na trenutke čustvenega in celo težkega branja. Bo knjiga dosegla svoj namen in komu pomagala, da si bo, tako kot Damijan, upal poiskati pomoč, namesto da bi vzdignil roko nadse? Bo zaradi nje tudi Damijanu lažje, saj tudi sam še predobro vem, da se nekatere rane nikoli ne zacelijo? Vsekakor! Ali pa, kot reče eden od protagonistov v knjigi: »Če boš rešil samo eno samo človeško bitje, si lahko čestitaš, naredil si ogromno!«

Aleš Prelog

Naročilo knjige >>

Pokukajte v knjigo

Življenje je velikokrat napolnjeno z vprašanji brez odgovorov. Pogumno je iskati tiste odgovore, ki še naprej dajejo smisel v našem življenju. Včasih iskanje odgovorov vodi le do še več vprašanj, včasih pa je bolje, da česa ne izvemo nikoli. V mojem otroštvu je bilo veliko vprašanj, ki so me težila. Na nekatera mi je čas prinesel odgovor, druge odgovore sem moral poiskati, a na nekatera nisem imel odgovorov. So jih pa zato imeli drugi. Marsikdo mi je v tistem obdobju sicer poudarjal, da so določena vprašanja, ki jih je najboljše pustiti brez odgovora, a jaz sem kljub vsemu želel odgovore. Včasih je kruta resnica veliko lažje prebavljiva kot pa nevednost, vsaj v mojem primeru je bilo tako.

Pogledal me je in z nasmehom dodal: »Ti si že izjemno bitje. Zame si ti produkt lekcij, ki si se jih si se naučil. Za svoja leta si poln modrosti, saj si šel skozi marsikomu nepredstavljive, predvsem grozne stvari. In zraven mene sedi človek, ki je preživel toliko neviht in deževja, a je vseeno nadaljeval svojo pot. Bolečina te je okrepila, Damijan, dež pa te je s časom tudi očistil.«

Odvrnil sem: »Ravno to je tisto – včasih je vse, kar moramo storiti, da se preprosto odločimo. Da globoko vdihnemo in naredimo korak naprej ter stopimo ven iz cone udobja. Ljudje lahko za vedno stojimo v coni udobja in vedno bomo našli razlog, da ne bi stopili ven. Dejstvo je, da pri izstopu stopamo v neznano in ne vemo kaj nas čaka – morda bo bolelo, morda bo težko, morda bo neprijetno. In vse to je res, a hkrati bomo zapravili številne priložnosti v življenju, če stojimo na robu cone udobja. Najbolje je, da stopimo korak naprej in se odpravimo v neznano. Nikoli ne vemo, koliko lepih stvari nas tam čaka.«

iz pekla do zivljenja bitka z depresijo damijan janzekovic

“Trenutno je moj edini cilj v življenju biti srečen – resnično, intenzivno in dosledno srečen ter navdušen nad življenjem.”

Iz knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA – Bitka z depresijo, Damijan Janžekovič

Iz knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA – Izgubljeno otroštvo, Damijan Janžekovič

MOGOČE VAS ZANIMA ŠE PRVI DEL TRILOGIJE:

Iz pekla do življenja, Damijan Janžekovič

iz pekla do zivljenja izgubljeno otrostvo damijan janzekovic knjiga
bitka z depresijo damijan janzekovic knjiga druga ozadje

Tretji del je še v nastanjanju … 

(Kdaj bo? Ja, Damijan, kdaj bo? Nestrpno čakamo.)

damijan janzekovic najdeno zivljenje knjiga 3