.

.

V življenju se zgodijo trenutki, ko skleneš sprejeti napačno odločitev in se ob nepravem času znajdeš na nepravem kraju. V takšnem trenutku sem se znašla tudi sama in njegov odsev me bo spremljal do konca življenja. Tudi če bi ga želela pozabiti, ga ne morem.

Kot bi bilo včeraj, se spomnim četrtka, štirinajstega novembra 1991. Stara sem bila 11 let. V pozni jeseni je bilo še mogoče dobiti kostanj in tisti trenutek sem si ga močno zaželela, saj ga enostavno obožujem. Še vedno. Ura je kazala približno petnajst minut do tretje ure nesrečnega popoldneva. Nedolžno, kot ničkolikokrat prej, sem zakurila ogenj v peči na drva, da bo zapekel moj kostanj. A ta neučakanost … Le kako bi lahko kostanj hitreje dobro zapekla? Odprla sem plastenko z alkoholom … Plastenko sem zlila na ogenj, da bo bolj gorelo, ta pa je potegnila ogenj in … Bum! Spomin je zabrisal rezek pok in rožnato-moder plamen, ki je začel pred očmi švigati sem ter tja. Ni trajalo dolgo, ko sem ga začutila na sebi. V strahu in paniki sem začela mahati z rokami, da bi se ga otresla. Plamena mi ni uspelo zmanjšati. Objel je moje telo in nič ni kazalo na to, da ga bo izpustil. V kuhinji sem stala kot goreča bakla.

Zdelo se je kot večnost, preden je do mene pritekla sestra in z odejo začela gasiti ognjene zobe, ki so se mi zagrizli v kožo. Moje telo in moje življenje je rešila pred vročimi dotiki ognja, za kar ji bom večno hvaležna.

Po sestrinih krikih na pomoč je v kuhinjo prihitel še oče. Poln upanja, da bo vse dobro, in poln strahu pred nemočjo, da bi lahko karkoli storil, da se to ne bi zgodilo, me je dvignil in v naročju odnesel v avto. Do bolnišnice je peljal stric, oče pa je sedel z mano na zadnjih sedežih. Solze so mu vedno znova polnile oči in močile lica, jaz pa sem ga želela na vsak način potolažiti. Želela sem ga prepričati, da sem v redu. Da bo vse dobro. A ob pogledu na svoje dlani, na katerih se je koža čudno premikala, kot bi bila slabo prilepljena, tudi sama nisem bila prepričana, da je vse v redu.

.

.