Smrt. Tabu tema. Pa vendar je med nami tako pogosto kot rojstva. Z rojstvom otroka mu hkrati damo tudi smrt. Pa vendar se o njej tako težko pogovarjamo …

Še korak dlje v tej tabu temi bi bilo vprašanje – kaj menite o evtanaziji? V Sloveniji le-ta zakonsko še ni urejena, se pa ravno piše zakon, ob čemer lahko podate svoje predloge in mnenja. Ne glede na to ali evtanazijo zagovarjamo ali ji nasprotujemo, se je verjetno lepo vsaj potruditi razumeti tiste, ki se odločijo za tak korak. Zato preberite knjigo Alenke Čurin Janžekovič, Sam bog naj jo bere, ki je prvoosebna pripoved o tem, zakaj se nekdo, ki je preživela sanjsko otroštvo, se izpolnila poklicno in zasebno ter živi v ljubečem okolju, odloči z vsem zdravim razumom za dostojanstven konec življenja s samousmrtitvijo. 

Iz knjige SAM BOG NAJ JO BERE >>:

Včeraj sva govorili z znanko, s katero imava enak končni cilj – evtanazijo v Švici. Obujali sva spomine, kaj vse sva lahko počeli še deset let nazaj. Plesali, peli, se udeleževali raznih dogodkov, se premikali, si sami obuli nogavice, se zmogli še sami obleči … Danes sem že pri vsakdanjih opravilih odvisna od Marijana in osebne asistentke.

Nazadnje sva ena drugo vprašali, kaj čakava. Kaj naju zadržuje, da ne rečeva: »To je to, sedaj pa greva.«

Kajti lahko se zgodi, da bo prepozno. Lahko si nekaj zlomim in je prevoz do Švice zelo vprašljiv, saj ne bi zdržala tako dolge vožnje, morda me nepokretne ne bi sprejeli na letalo, s korono odpirajo in zapirajo meje in s tem otežujejo prehode, lahko se mi enostavno pretrga kakšen živec in mi odpovejo roke … Moje kosti razpadajo, sklepi se trdijo, torej nekega dne ne bom več sposobna samostojno dvigniti roke ali vratu, da spijem tisti koktejl. Neštetokrat preveč kaj pa, če …

Kdaj je torej pravi čas?

Če sva trenutek prepozni, bodo vsa ta leta in leta priprav zaman. Kaj torej čakava?

Nisva vedeli odgovora.

Zase lahko rečem, da bi mi bilo lažje, če bi bila povsem sama. Že stokrat bi šla. Morda je to dejanje malo egoistično, vem. Verjetno je meni veliko lažje kot ljudem, ki ob sprejemanju takih odločitev gledajo v oči svojih otrok, ki jih bodo zavestno pustili za seboj. Meni je težko pogledati v oči le Marijanu. O vsem tem se odprto pogovarjava. Kaže mi veliko odprtost, pripravljenost, pogum … In vedno s smehom odločno poudari, da bova nekega dne spet skupaj plesala. To pove v navidezni šali, ampak zanj ni šala. Ne vem, od kod mu to, a prepričan je, da bo na zabavi za svojih devetdeset let plesal z mano.

Z Marijanom sva načeloma dogovorjena, da ne grem na nobeno večjo operacijo več. Če bi jo zdravniki predlagali, bi me Marijan namesto v bolnico peljal v Švico. Tak je dogovor. Dogovor, ki seveda ne stoji trdno kakor kamen kost. Situacija in čustva hitro podrejo še tako popoln scenarij. Brez čustev bi bilo enostavno graditi načrte in cilje.

Kdor tega ne doživi, zelo težko razume. Veliko ljudi mi reče: »Pa saj imaš močan um, najdi v nečem smisel … Imaš tako dobrega moža, ki rad skrbi zate …« Poslušam jih. Tudi pritrdim. »Res je, kar pravite. Imam vse to. Pa mogoče še več. Ampak kljub vsemu ne morete, tudi če se poskušate postaviti v mojo kožo, začutiti moje notranje bolečine. Ta najbolj boli, skeli, razjeda in trga … še bolj dušo kot telo. To niso fizične bolečine, ki jih zaenkrat dobro pokrivam z zdravili. Ampak ta zdravila delujejo tudi na moj um. Moj um zaznava, da ni več daleč dan, ko se bo s tako močnim pokrivanjem bolečine tudi on sesul. Vse to mi jemlje toliko energije … Energije, ki je imam iz dneva v dan manj. Vse to me dela mnogo bolj ranljivo in invalidno, kot v resnici sem.

Vsakič znova, ko zagledam moj invalidski voziček, me stisne – vse življenje sem že invalidna. A komaj sedaj vem, kaj pomeni biti invalidka.

Vsako leto imamo piknik bratrancev in sestričen. Lani smo bili na Mamini domačiji na Vitanu, kjer so doživeli čudovit dan, prežet z družinsko ljubeznijo. Kaj pomeni prava družina, bi se lahko učili le od naših pogledov in dotikov ter predvsem besed in občutkov tistega dne. Prijetno je čutiti, kam pripadaš, kje so tvoje korenine.

Ko smo se popoldan poslavljali, je bratranec Sandi stopil do mene. »Alenka,« je začel, »daj mi obe roki.« Najprej sem ga zmedeno gledala.

»Pa kaj ti bodo moje roke. Glej, kako so zvite,« sem se še hecala v stilu vsega smeha zabave.

»Daj mi prosim roke,« je vztrajal resno in odločno. Res me prime za obe roki. Nato poda še eno navodilo: »Glej me v oči.«

»Sandi, pa kaj se ti je zdaj zmešalo, kaj bi rad?« sem bila že malo nejevoljna.

»Glej me v oči, prosim te.« V redu. Res ga pogledam in gledam v oči.

Ne da bi vsaj za hip odvrnil pogled, mi reče: »Alenka, ti moraš ostati tu. Nikamor ne smeš oditi. Zapomni si, tu boš ostala. Tu moraš ostati med nami. A ti ne čutiš, kako te ima Marijan rad?« Še vedno sva se gledala in držala za roke. Najprej sem se še hecala z lahkotnim glasom: »Sandi, saj nikamor ne grem, domov grem.« A se ni prepustil humorju. Resno je še kar vztrajal: »Saj veš, o čem govorim.«

»Ja,« sem rekla, »vem, o čem govoriš. Saj ne bom šla jutri, ne pojutrišnjem. Šla bom takrat, ko bo moje telo reklo, zdaj pa res ne zmorem več.« Ali pa bo to prej rekel moj um. »Takšen dogovor imava tudi z možem.« Še naprej sva se držala za roke in se gledala. Nakar obrne glavo vstran in reče: »Zdaj bom pa jokal. Še enkrat ti pravim – prosim, ne hodi nikamor, ostani tu.« Solze so mu polzele po lepem moškem obrazu.

Sandi, morda bi moral slišati mojo celotno zgodbo, da bi razumel. Tako ne bi videl samo tega, kar vidiš na zabavah – nasmejano urejeno Alenko, ki je sicer na vozičku ali hodi z berglami. Vajen si me v družbi nasmeha in humorja. Ampak to nisem več jaz.

Najbolj me razumejo tisti, ki doživljajo podobne neopisljive notranje borbe. In ki poznajo nemoč ob zavedanju, da gre iz dneva v dan na slabše. In ki živijo realnost, da bodo slej ko prej prikovani na posteljo, popolnoma odvisni od drugih.

Tisti zares razumejo, da je evtanazija čudovita svetloba na koncu črnega tunela.

Taki mi ne velevajo in me ne prosijo, naj še ne grem, ker me imajo radi in blablabla … Vem, saj vse to vem.

In verjetno zato še ne grem in se tu jočem in to klinčevo knjigo pišem.

Iz knjige SAM BOG NAJ JO BERE, Alenka Čurin Janžekovič >>

Alenka Čurin Janžekovič, knjiga Sam bog naj jo bere