Vedno sem ljubila svoj poklic učiteljice.

Petje na začetku šolske ure. Morda je bila to navada, ustvarjena iz moje ljubezni do petja, morda le občutek, da s tem z učenci razbijemo začetno monotonost. Kako prazen mora biti človek, ki mu glasba ni del življenja. Tega nisem želela za nikogar, še najmanj za svoje učence. Zatorej – pojmo!

Z učenci smo bili dogovorjeni, da si sami izberejo pesem in naslov še pred mojim prihodom v razred napišejo na tablo. Tega so se vestno držali.
Včasih kar preveč predano … Pretkani pa so, to pa.

Nekega povsem navadnega šolskega dne sem stopila v razred. Učenci so pridno (kar preveč) stali ob mizah. Na tablo je bil že zapisan naslov pesmi, ki bi jo želeli zapeti za začetek ure. S svojo okorno hojo in malo postavo sem prišla bližje tabli in prebrala: »Ne boš ti meni zizike majal.« Tisti čas je bila to moderna narodnozabavna viža, popularna, hudomušna, a malo opolzka. Naj opomnim, da se v tistih letih o ničemer, kar govori ta pesem, ni ravno javno govorilo. Še znotraj družin je bilo vse to bolj v kategoriji tabu tematik.

Malo sem presenečeno obstala, pogledala v njihove nagajive oči, ki so zadrževale nasmeške in podžigale radovednost, kako se bom odzvala. Dogovor je bil, da lahko izberejo katerokoli pesem, jo zapišejo na tablo, nato jo skupaj zapojemo in začnemo z uro. Držala sem se dogovora. Zapojmo.

Neverjetno, od prvega do zadnjega so natančno poznali besedilo. Verjetno sem med petjem pokazala malo rdečice, nato pa mirno nadaljevala z uro.

Naslednji teden spet stopim v njihov razred. Pogledam na tablo. »Ne boš ti meni zizike majal.« Verjetno jih nisem najlepše pogledala, saj je v meni že malo vrelo … Sicer nisem največji moralist, ampak vseeno je bilo to, še posebej za šolske prostore, precej opolzko. Preveč. Upala sem, da bodo zapeli vsaj malo tišje kot po navadi, da ne bomo po vsej šoli razglašali teh zizik in not pa ven ga dal … A oni so seveda peli glasno in odločno, najglasneje od vseh pesmi do sedaj. Super …

Čez en teden zopet glasbena vzgoja v šestem razredu. Kaj mislite, kaj je pisalo na tabli? Ja, prav imate … »Alenka, dihaj, samo dihaj,« sem govorila sama sebi.

Vedela sem, da me preizkušajo. A nisem jih mogla kregati, saj so vse delali po pravilih. Nikjer ni bilo napisano, da ne smejo večkrat izbrati iste pesmi. Tudi nikjer ni pisalo, da kakšna pesem ni dovoljena. Pubertetnikom je ta pesem očitno všeč. Medtem ko so tako veselo peli tiste zizike, sem razmišljala, kaj sploh lahko storim.

Ko so odpeli zadnjo kitico, sem se naslonila na radiator in rekla: »Dragi moji učenci, ves čas me tako prisrčno razveseljujete s to Srčno napako, da sem postala zelo firbčna, kaj posamezne besede v besedilu pomenijo. So to narečne besede?«

Smrtna tišina. Poglede so imeli usmerjene v tla. Vsi. Jaz pa tiho. Čakam …

Nato rečem: »Zdi se, kot da ste pozabili besedilo. Dajmo, bomo še enkrat zaigrali, zapeli in pozorno poslušali besedilo.«

Priznam, prav nagajivo sem uživala ob vsej njihovi najstniški nerodnosti.

Tokrat so zapeli bolj tiho, bolj mrmrajoče. Jaz pa navdušeno! Skoraj sem preglasila harmoniko.

Pa smo imeli uro spolne vzgoje. Si predstavljate, kako mučna je bila za odraščajoče šestošolce, ki jim hormoni že pošteno nagajajo? Še posebej pri delu not pa ven ga dal. Ob teh besedah so si pokrili oči in se naslonili na mizo, kot bi hoteli ponikniti vanjo ali kar dol v zemljo. »Ja, kaj pa zdaj?« sem jih vprašala z zaigrano začudenostjo, a se znotraj sebe prav prikupno smehljala. Joj, koliko rdečice so tisti dan premogli ti moji ubogi učenci.

Ura se je končala tako, da so rdečih lic in begavih pogledov v tla še enkrat zapeli to pesem, ki je bila na repertoarju že več mesecev.

No, za tem nikoli več.

Enkrat sem celo vprašala: »Kje pa so zdaj tote zizike?« Samo zardeli so in ostali tiho. Ne, nikoli več ni na tabli pisalo: »Ne boš ti meni zizike majal.« Včasih mi je bilo kar malce žal, saj je bila po svoje prav prikupna.

Iz knjige SAM BOG NAJ JO BERE, Alenka Čurin Janžekovič (zapisala Petra Škarja) >>