Ustvarjati svojo zgodbo, biti kreativna, neustrašna je bila na začetku samo ideja.

A če sedaj pogledam nazaj, mislim, da sem jo precej uresničila. Plavala sem s tokom in uspelo mi je sprejemati, kar mi je prineslo življenje, in iz tega ponovno ustvariti nekaj novega.

Kot bi oblikovala glino. Gneteš jo v rokah, jo opazuješ, čutiš, poskusiš narediti iz nje neko obliko, ko kar naenkrat v gmoti zagledaš neki lik, ki ima svoj izraz. Slediš navdihu in mnogokrat ustvariš nekaj, o čemer prej nisi niti razmišljal. Ravno tako je, ko ustvarjamo svoje življenjske zgodbe.

Ne vemo, koliko časa sploh imamo

Če nam uspe biti opazovalci, lažje vidimo, kako nam življenje sámo pokaže pot. Na nas je, da stopimo, naredimo korak in kamenčke, po katerih stopamo, obarvamo z užitkom. A za tak korak moramo zbrati pogum. Če nas je strah, ne moremo preseči okvirov znanega.

A kadar se dvignemo nad strahove, lahko na življenje gledamo kot na film. Šele takrat se lahko nasmehnemo, ko se nam kaj nepričakovanega zgodi.

Iz knjige Čudeži, Edita Kurent