Z očetom sem preživel eno uro na banki, ker je moral nakazati denar.
Rahlo nejevoljen sem ga vprašal: »Oče, kaj ko bi ti aktivirali spletno bančništvo?«
»Zakaj?,« me je vprašal.
»Zato, da ne boš zapravil cele ure samo za to, da nakažeš denar. Tudi nakupoval boš lahko prek spleta. Vse bo tako enostavno,« sem mu navdušeno pripovedoval.
»Če to naredim, mi ne bo treba zapustiti hiše?,« me vpraša.
»Ja, tako je, « sem mu odgovoril »tudi živila iz trgovin sedaj dostavijo do vrat, vse ti lahko pripeljejo na dom!«

Njegov odziv me je pustil brez besed …
»Ko sem danes vstopil v to banko, sem srečal štiri prijatelje, poklepetal sem z osebjem, ki me sedaj že zelo dobro poznajo. Veš, da sem sam… To je družba, ki jo potrebujem. Rad se uredim in pridem na banko. Časa imam dovolj, po fizičnem stiku hrepenim.
Dve leti nazaj sem zbolel, lastnik trgovine, pri kateri kupujem sadje, me je prišel pogledat, sedel ob moji postelji in jokal.
Ko je tvoja mama pred nekaj dnevi padla med jutranjim sprehodom, jo je videl naš lokalni trgovec. Takoj je skočil v avto in jo odpeljal domov, saj ve kje živim.
Bi še obstajal ta »človeški« čut, če bi vse počeli preko spleta?
Zakaj bi si želel, da mi vse dostavijo na dom in bi bil prisiljen le v interakcijo z računalnikom? Rad poznam osebo, s katero imam opravka, in ne samo “prodajalca”. To ustvarja odnose. Ali dostavne službe dostavljajo tudi to?«

Tehnologija ni življenje … Preživite čas z ljudmi, ne z napravami. ❤️

Vir: The Corporate Bhakt ™️ Linkedin