Franc Kafka, ki se nikoli ni poročil in imel otrok, se je nekega dne sprehajal skozi park v Berlinu in tam srečal deklico, ki je neutolažljivo jokala, ker je izgubila svojo najljubšo lutko. Skupaj sta lutko neuspešno iskala.

Kafka ji je predlagal, da se naslednji dan spet srečata na istem mestu, da jo bosta ponovno skupaj iskala.

Naslednji dan, ko lutke še vedno nista našla, je Kafka dal deklici pismo, ki ga je ‘napisala’ lutka. V njem je pisalo: ‘Prosim, ne joči. Šla sem na potovanje, da bi si ogledala svet. Pisala ti bom o svojih dogodivščinah.’

Tako se je začela zgodba, ki se je nadaljevala do konca Kafkinega življenja. Kafka in dekle sta se še naprej srečevala in Kafka je med njunimi srečanji venomer bral pisma lutke, kjer so bile opisane številne dogodivščine in pogovori, kar se je dekletu zdelo nadvse ljubko in jo je v dno srca razveseljevalo.

Nekega dne pa je Kafka prinesel dekletu lutko nazaj. Seveda je kupil drugo, dekletu pa rekel, da se je vrnila iz Berlina.

‘Sploh ni podobna moji lutki,’ je rekla deklica. Kafka ji je nato izročil še eno pismo, v katerem je lutka zapisala: ‘Moja potovanja so me spremenila.’ Deklica je objela novo punčko in jo srečna sprejela v nov dom k sebi.

Naslednje leto ja Kafka umrl.

Mnogo let kasneje je zdaj že odrasla punca v lutki našla pismo. V drobnem pisemcu, ki ga je podpisal Kafka, je pisalo: ‘Vse, kar imaš rad, bo verjetno prej ali slej izgubljeno. A na koncu se bo ljubezen vrnila na drug način.’

ZATO: Sprejmi spremembo. Neizogibna je za rast. Bolečino skušajmo sprejeti. Izgubo in z njo prinešeno bolečino lahko nekoč, nekje nadomesti oziroma omili ljubezen. V obliki, za katero se nam niti sanja ne. Le dovolimo si, da med bolečino in ljubeznijo ustvarjamo most in povezavo. Le takrat bo ljubezen lahko stopila do bolečine in jo s svojo močjo pozdravila.

Vir: Vozni red življenja, fb