Bližal se je čas obiska mojega učitelja joge, Karta Singha, v naše mesto.

Pripravljala sem reklamni oglas in se na tihem veselila njegovega prihoda, saj vedno prinaša s sabo življenjske modrosti. Ko je pred približno petimi leti prišel prvič v Slovenijo, mi je naredil numerološko svetovanje. Še vedno hranim list, na katerega je beležil stvari med pogovorom. Poleg številk in njihovih seštevkov je na veliko napisal besedo MIRACLES in jo podčrtal.

Rekel je, da ne ve, kako in kaj, a ve, da bom nekoč predavala o čudežih. Takrat si nisem predstavljala, kaj naj bi to zame pomenilo, bila sem še zdrava in polna energije. V knjižnici sem si izposodila knjigo o čudežih, da bi našla kakšno rdečo nit, a si nisem mogla kaj veliko pomagati z njo.

Včasih moramo res počakati, da se sestavljanka sestavi do te mere, da vidimo sliko. Zdaj lahko potrdim, da se je od takrat zgodilo ogromno majhnih in velikih čudežev, da bi lahko res predavala o njih.

Pišem, da predam sporočilo naprej, da bi to spodbudilo čim več ljudi, da bi znali poslušati in slediti svojemu notranjemu vodstvu, da bi znali ostati nevtralni, ne glede na to, kaj se nam dogaja. Cena, ki jo včasih plačamo za spoznanje, je res velika, gledano s človeškega vidika.

Ni konec, dokler ni zares konec

Večina ljudi beži pred samim sabo, zapravljamo življenje z nenehno dejavnostjo. To sem počela tudi sama. Zadovoljna sem bila, če sem dan preživela aktivno, če sem opravila mnogo opravkov, osrečila nekaj ljudi, zaslužila nekaj denarja. A v resnici sem se ves čas z naglico vrtela v vrtincu stvari, za katere sem mislila, da jih moram opraviti, z nenehnim stremljenjem za uspehom in pri tem pozabljala na sebe, na svoje bistvo in to, kar je v resnici pomembno. Mnogo spoznanj je prišlo, ko sem bila skoraj nebogljena, odvisna od drugih. Takrat je zares nujnih prav malo stvari.

Mnogokrat sem želela napraviti kakšno življenjsko spremembo, a nisem vedela, kje zares začeti. Kot bi tavala v megli. Nisem imela jasne slike in kaj hitro me je vsakdanja rutina spet potegnila, da sem se izgubila v svojih utečenih vzorcih življenja. In vsakdan nas potegne nazaj v svoj vrtinec. Ne zavedamo se, da morda ne bo več nove priložnosti, da se nam čas izteka. Pravzaprav ne vemo, koliko časa sploh imamo.

Iz knjige Čudeži, Edita Kurent