Ko smo pred odločitvami o spremembi, nam nihče ne more zagotoviti, kaj nam bo odločitev prinesla. V resnici je ravno v tem čar, a mi si želimo varnosti, čeprav je ta lažna.

Iščemo pripadnost, vero, v resnici pa potrebujemo le zavedanje. Na negotovost se namreč lahko odzovemo le s krepitvijo zavedanja. Življenje na nobeni ravni ne ponuja gotovosti. Je nepredvidljivo. Samo naš odnos do življenja nam lahko prinese gotovost, da so spremembe nujne za rast, da so stalnica, ki se ji ne moremo izogniti. V resnici nihče ne ve, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan.

Če bi vse vedeli vnaprej, ne bi mogli izkusiti niti mogočnosti niti veličine življenja. Živeli bi po nekih ustaljenih vzorcih, na neki način mrtvi. Kajti negotovosti nas naredijo žive, povezane z božanskim. Želimo delovati po utečenih vzorcih, da bi se jih lahko oklepali, se navezali nanje. Osho v svoji literaturi opisuje, kako so zaporniki na dan izpustitve iz zapora negotovi, kajti v zaporu so živeli po ustaljeni rutini, brez bojazni, da naslednji dan ne bo hrane.

V svobodi pa je prisotna negotovost, poraja se strah. Pripravljenosti, da zavestno ostanemo negotovi, pravimo pogum. Pogumen ni tisti, ki nima strahu, ampak tisti, ki kljub svojim strahovom nadaljuje začrtano pot, na neki način pot v neznano. Pripravljenost ostati negotov je zaupanje. Moramo se naučiti zavestne pozornosti, torej živeti resnično vsak trenutek. Včasih se nam v življenju zgodi situacija, ki v trenutku razblini vsa naša dosedanja prepričanja in odločitve. Ko smo mladi, imamo občutek, da je še vse pred nami, da imamo še ogromno časa. Mnogokrat odlašamo z odločitvami, spremembami.

Tudi kasneje v življenju sem marsikdaj čutila, da bi bilo dobro narediti spremembo, a v veri, da imam še ogromno časa, se mi ni mudilo in sem z odločitvami odlašala. »Saj ni tako hudo,« sem si govorila.

Iz knjige Čudeži, Edita Kurent