V resnici se vse življenje učimo in pripravljamo na to, kako bomo odšli. Vsaj tako bi moralo biti. Narava uma pa je taka, da velikokrat misel na odhod samo potlačimo v podzavest. Če nam uspe ohraniti povezavo z izvorom, z bogom, tudi pri odhodu ne gre za izgubo, ker smo ves čas del božanskega in tako tudi ostane.

Tudi če imam pred seboj le še en dan, je pomembno, da ga preživim z žarom in zaupanjem. Ne razumem težkih situacij, ki mi jih prinaša življenje, a trudim se zaupati. Ja trudim, zavestno se trudim, kajti nič ni samoumevno. Če se prepustiš strahovom, te samo odnese, kot plaz. A to je takrat, ko izgubiš povezavo z bogom, z univerzalno modrostjo. Takrat je težko ohranjati vero, da je prav tako, kot je.

Zavedam se, da če so se stvari tako zložile, je na meni samo, da sprejemam in se učim, seveda z veliko hvaležnostjo. Sladek priokus popolne predaje. Koliko nitk se je moralo stkati, da je nastala ta preproga, po kateri ravno sedaj stopam? Le kaj bo tokrat moja lekcija, kakšno bo sporočilo tega nenavadnega potovanja? Čutim, da bo nekaj posebnega. V sebi čutim radost, ki jo prinaša neznano.  Ja, življenje res ni dolgočasno.

Bistvo življenja je resnično v pravi ljubezni. Ljubezen običajno pojmujemo zelo napačno, prava ljubezen je samo brezpogojna. Če jo pogojujemo, to ni več ljubezen. Prava ljubezen prihaja iz naše notranjosti, ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja. Da smo v ljubezni, vemo, ko nimamo strahu. Ko ljubimo ljudi okoli sebe, ko smo sočutni z njimi, ko ne sodimo in ne nadzorujemo. Ko lahko brezpogojno sprejemamo vse izzive življenja, tudi če ne vidimo smisla ali širše slike.

Iz knjige ČUDEŽI, Edita Kurent >>