ČUDEŽI, avtorica: Edita Kurent
Dokler sta v nas upanje in vera, zmoremo nemogoče. In prav v tej poti, poti bolečine in ljubezni, trpljenja in močnih spoznanj, poti obupovanj in vere, predaje in vztrajanja, želim, da prepoznate moč in voljo, ki jo ima v sebi vsakdo izmed nas, ne glede na to, v kako težki situaciji se znajdemo. Ni konec, dokler ni zares konec. Pa tudi takrat ni konec …
»Vsi so bili na moji strani, zato se je čoln prevrnil.«
Ko delamo nekaj z vsem svojim bitjem, z vso dušo, skoraj ni možnosti, da nam ne bi uspelo.
»Temeljito premisli, kaj si zares želiš, kajti želja se ti zagotovo izpolni.« Sedaj dodajam, da se velikokrat res izpolni, samo včasih šele takrat, ko je že mimo oziroma si tega sploh ne želimo več.
Ljudje bi morali predvsem prevzemati odgovornost za svoje življenje. Lažje bi nam bilo, če bi si upali verjeti, da smo soustvarjalci in da je vse mogoče. Jogijski izrek učitelja, jogija Bhajana, pravi: »Zavibriraj kozmos in kozmos bo odprl pot.«
Najgloblji razlog, zakaj se tako bojimo smrti, je najbrž ta, da ne vemo, kdo smo. Naslanjamo se na minljive reči, kot so ime, poklic, krog ljudi, s katerimi se družimo, naš življenjepis … Toda če ostanemo brez vsega naštetega, ali še vemo, kdo smo?
Edino, kar imamo, je ta trenutek. Ta vdih, ki ga ravno zdaj vdihujemo. Kaj je prava resnica, resnica o življenju in umiranju?
Ko pogledaš v globino vsake situacije, ko dojameš, ima res vse svoj smisel. Ja, tudi smrt. Otroci so nam dani, da z njimi preživimo neko obdobje. Ničesar si ne smemo lastiti.
Je pa vsak tak dogodek tudi blagoslov, darilo. Večja kot je preizkušnja, večje darilo prinaša s sabo, seveda če nam uspe nanj gledati na tak način.
Zavedati bi se morali, da smo vsi že po naravi božanski, enkratni. Ne smemo pustiti, da nas strah ovira pri izpolnjevanju svojega poslanstva tu, na zemlji.
Če strah čutimo, še ne pomeni, da nas prežema. Imamo namreč možnost izbire, sledi odločitev, ali ga bomo spustili vase ali ga bomo nagnali iz življenja. Ali bomo zaradi njega odnehali ali bomo kljub strahu sledili navdihu.
»Zakaj bi starec nehal saditi drevesa, če ga to veseli, mu daje smisel, čeprav se zaveda, da ne bo užival njihovih sadov?« To mi je dalo misliti in odločila sem se, da ne bom več stremela za ozdravitvijo, ampak začela polno živeti, vsak dan posebej.
Orli ne bežijo pred nevihto, ampak izkoristijo veter, da se dvignejo še višje. Življenjske situacije pridejo kot nevihta. Izkoristimo jih kot orli, ne kot kokoši, ki se umaknejo v kokošnjak. Intuicija nam pomaga, da lahko pričakujemo nevihto in jo izkoristimo.
Zavedam se, da če so se stvari tako zložile, je na meni samo, da sprejemam in se učim, seveda z veliko hvaležnostjo. Sladek priokus popolne predaje. Koliko nitk se je moralo stkati, da je nastala ta preproga, po kateri ravno sedaj stopam?
Iz knjige ČUDEŽI, Edita Kurent. Več o knjigi in možnosti naročila na tej povezavi >>
Leave A Comment