Iz knjige ČUDEŽI – Edita Kurent >>

Ravno pet dni sem bila doma, ko se je zgodilo.

Sedela sem v dnevni sobi in čakala goste. Čutila sem neznansko utrujenost. Najraje bi legla. »Kaj se dogaja?« sem se spraševala. Odločila sem se, da si skuham kavo, kajti tako oslabela ne morem sprejeti misionarjev, s katerimi smo običajno skupaj molili in proučevali svete spise ter odkrivali skrivnosti evangelija. Kava je na srečo delovala.

Kot običajno smo se družili ob prijetno zakurjenem kaminu, ob molitvi in pogovoru. Pogovarjali smo se o otrocih. Simon je bil nekje v hribih, Gorazd in Meta pa v bližini doma.

Bil je petek, 30. decembra 2016. Šokantna novica. Najhujši dan v mojem življenju.

Zazvonil je telefon. Pogledala sem na zaslon, ali kliče kdo od domačih. Bila je neznana številka. Nekaj trenutkov sem razmišljala, ali naj sprejmem klic ali raje pokličem nazaj kasneje, toda neki občutek mi je nek govoril, da se moram javiti.

»Ja, prosim?«

»Tu zdravnica Jana. Sem dobila gospo Edito?« je ženski glas obupa spraševal komaj razločno.

»Ja, prosim?«

»Imate sina Iva?« Odgovorila sem ji, da ga nimam in da je verjetno pomota. Slišala sem, kako jo je nekdo zadaj popravljal, in hitro je tudi ona popravila, da gre za sina Simona.

»Da, sina Simona pa imam,« sem pritrdila s slutnjo, da je nekaj narobe, kajti v njenem glasu je bilo zaznati tragiko.

»Zgodila se je nesreča …« Vprašala sem, če se je poškodoval, ko je začela jokati.

»Umrl je,« je le dodala.

»Ne, ne, ne, to ni mogoče. To je res pomota …« sem zmajevala z glavo, saj nisem hotela sprejeti take informacije. Zagotovo gre za pomoto. Moj sin je mlad in krepak fant, ne more kar iznenada umreti. Ne, to je pomota …

Rekla je, da kliče neuradno, ker je slučajno zraven kot reševalka, vendar uradna obvestila sledijo. Rekla je, da čuti, da mi mora takoj povedati.

Onemela sem, ostala brez besed. »Povejte mi, kaj naj rečem, kaj naj sploh rečem?« je vrelo iz mene. Imela sem občutek, da se mi meša. Nog sploh nisem več čutila, tako da sem kar brez pravega občutka oddrvela po stopnicah, da vsem, ki so bili doma povem novico.

V glavi se mi je vrtelo, vse telo treslo in drgetalo, kot da počasi dojema, da je morda v slišanem kaj resnice … Vprašala sem jo, ali jo lahko pokličem nazaj čez nekaj trenutkov, in njen odgovor je bil: »Seveda.«

Začela sem vpiti. Vrgla sem se po tleh in iz mene so doneli kriki groze. Teh trenutkov se ne upam niti nočem spominjati. V paniki sem povedala novico vsem, ki so bili doma. Misijonarji so malo pred tem odšli, a očitno smo bili skupaj v molitvi, ko se je to zgodilo.

Ko sem prišla malce k sebi, sem jo poklicala nazaj. »Zdrsnilo mu je pri sestopu, spotaknil se je in padel v globino,« je dejala zdravnica. »Ni mu bilo pomoči.« Poleg njega je bilo njegovo dekle.

Prosila sem jo, če mi jo da na telefon, kot bi se hotela prepričati, da ni to neslana šala. Opozorila me je, da je dekle v šoku, in ji izročila svoj telefon. Ja, glas je bil dekletov. Ni šala.

Obsedela sem na stopnicah, nemo, nemočno. Izvedela sem, kam ga bodo pripeljali. Čim prej sem morala do njega. Skupaj z družino smo sedli v avto in se nemudoma odpeljali proti mrliški vežici, kamor ga bodo pripeljali. Ves čas sem molila in prosila za njegovo dušo, da ima čim lepši prehod. Po mislih so se mi motale slike, kako pada, kako ga boli … Vsako misel sem poskušala v trenutku obrniti in se osredotočala le na molitev.

Končno ga je bilo mogoče videti. Držali smo ga za roke, božali njegovo lice. Iz njega je vela spokojnost, kot bi nas njegova prisotnost hotela pomiriti, da se ni zgodilo nič hudega. Slišati je bilo samo naš jok in molitev.

Ko smo se vračali domov, smo se sproti oglasili pri njegovem dekletu, ki so jo medtem že pripeljali domov. Povedala nam je, da sta se vračala z Oltarja, gore v Julijcih, najvišje v Martuljški skupini gora. Ker mu je bilo vroče, je malce zaostal, da si je slekel bundo.

Ona je nadaljevala pot. Naenkrat je zaslišala pok, padal je mimo nje, v globel …

Oltar, kako simbolično …

Ne morem govoriti o dneh, ki so sledili …

Vsak trenutek sem morala zavestno usmerjati, nadzorovati svoje misli. Takrat sem videla, kaj mi je pravzaprav pot iz Indije prinesla. Še pred nekaj dnevi sem bila prepričana, da je vse tako, kot mora biti. Da sem končno našla vero, se naučila predati življenju. Ali se bom lahko predala življenju in njegovim zankam tudi v tej situaciji? Je vera, da je vse tako, kot mora biti, dovolj močna, resnična?

Brez izkušnje iz Indije verjetno ne bi zlahka preživela. Tako pa sem poskušala vedno znova razmišljati drugače, se spominjati nedavnih dogodkov, ko nisem videla cele slike, in jih primerjati s sedanjo situacijo. Morda tudi sedaj ne vidim cele slike …

Otroci so nam dani, da z njimi preživimo neko obdobje. Ničesar si ne smemo lastiti. Ni me toliko skrbela lastna izguba kot to, da je morda trpel, da ga je bolelo. A v življenje pridemo sami, z neke vrste bolečino, ravno tako iz njega odidemo. Tolažila sem se, da je tako moralo biti, da ne poznam širše slike, da moram zaupati. Kje je spet moja vera, za katero sem bila še pred nekaj dnevi prepričana, kako sem jo končno dobila v popolnosti? Sedaj mi je bilo kristalno jasno, da je bil to del načrta, moja priprava na ta neopisljivo grozen dogodek.

Gledala sem sinovo sliko, ki je poleg svečke postala oltarček v našem skupnem prostoru, ki prinaša prisotnost v prostor in v naša srca. Veliko slik, ki so jih poslali njegovi prijatelji, še nikoli nisem videla. Šele sedaj sem spoznala, kje vse je hodil, kam vse se je povzpel.

V ozadju njegove slike so hribi, a ko pogledaš natančneje, ima skala, ki se razprostira za njegovim hrbtom, obliko dlani. Kot da ga hribi varno držijo v svoji dlani. Kakšna simbolika, skoraj neverjetno. To me je tolažilo. Ko sem v mislih odhajala v preteklost, sem ugotovila, da je bilo mnogo situacij, ki so me na to pripravljale.

Dobro, da sem se pri učenju kundalini joge naučila tudi, kako ravnati, ko duša odhaja. Vsak dan smo se s prijatelji in sorodniki zbirali v ta namen in prepevali mantro Akal.12 Vsem nam je bilo lažje, da smo imeli drug drugega, pa tudi mantra je naredila svoje. Poslušala sem predavanje misijonarja, ki je govoril o navidezno slabih stvareh, ki se nam dogajajo. Vedno imajo smisel, čeprav tega običajno ne vidimo, vsaj ne takoj.

Je pa vsak tak dogodek tudi blagoslov, darilo. Večja kot je preizkušnja, večje darilo prinaša s sabo, seveda če nam uspe nanj gledati na tak način. Če nam uspe ostati v središču, povezani s svojim bistvom in bogom. Če nam uspe vsaj za hip uiti dvojnosti. Če nam uspe ostati nenavezani. A običajno smo raje sužnji svojih navad, vzorcev življenja, navezani na ljudi okoli sebe, v prepričanju, da smo svobodni. Kako to navezanost premagati? Tako, da sprejmemo minljivost vsega, na kar se navezujemo. Kar pa ni lahko. Biti duhovni bojevnik, bojevnik svetlobe, pomeni razviti posebno vrsto poguma.

Ko se iz oči v oči soočiš s strahom in iz tega potegneš nauk. Ko svoje omejitve zamenjamo za neustrašnost, odprtost in junaštvo duha. Že zaradi svoje bolezni sem se pogosto obračala na Jezusa, patra Pija, guruja Ram Dasa, nadangele. Tudi sedaj sem pred spanjem in zjutraj vedno zaprosila za vodstvo in navdih.

Čutim, da ko dobiš enkrat tako močno lekcijo, popusti nadzor, ker um preprosto ne more več držati vajeti. Lahko jih prevzameš resnični ti in se preprosto predaš življenju. Življenje pa je radodarno in te nagrajuje vedno znova.

Smo eno z naravo, kozmosom, bogom, drug z drugim, le da tega velikokrat ne dojamemo, ne opazimo. Hitimo vsak v svojem tempu, opravljamo množico nepomembnih opravil. In izgubljamo svoj čas.

Tudi v tem pogledu je moja bolezen darilo. Sedaj imam čas, ničesar več mi ni treba, vse je moja izbira. Zanimivo je, da je bilo vse moja izbira že od nekdaj, a se tega nisem zares zavedala. Um deluje po ustaljenih smernicah, zaradi ega pogosto delamo stvari, ki jih drugi pričakujejo od nas, ker tako pač mora biti. Živimo po vzorcu, ki smo ga tako ali drugače pridobili. A kdo v resnici smo? Kakšno lekcijo potrebujemo, da to dojamemo?

Kasneje nisem nikoli več pomislila ali podvomila, da je vse, kot mora biti, čeprav je bolečina še vedno prisotna. Zavedam pa se, da ne smemo biti navezani na nič, niti na material, niti na osebe, niti na navade, sicer smo sužnji in nismo svobodni na svoji poti skozi življenje in onstran.

Sama sem ga kasneje sanjala, kako sem bila na neki zabavi mladih, ki so plesali. Stopil je v prostor in me zaprosil za ples s širokim nasmehom. V sanjah sem pomislila, da je prišel z druge strani, in vedela, da ga vidim le jaz in ne vsi prisotni na plesu. Za druge je bil neviden, jaz pa sem srečna plesala z njim.

Odlomek iz knjige ČUDEŽI, Edita Kurent >>