Bolj ko se je oddaljevala od Janeza, bolj je razumela njun odnos.

Janez je bil vedno dober človek. Zares dober. Tudi Taapea je širila svojo srčnost in toplino med ljudi in naravo. A verjetno le njuna kombinacija ni bila prava. Kar je on dajal in se trudil, njej ni veliko pomenilo, zato ni cenila. Kar je ona potrebovala, ji on ni znal dati.

In na drugi strani, kar se je Taapea tako trudila in dajala, Janezu ni predstavljalo pomembnosti. Kar pa je on neumorno potreboval, mu
ona ni zmogla dati. Kar je največ pomenilo njej, bi on enostavno spregledal. Kaj je na lestvico pomembnosti najvišje postavil on, je bilo njej nesmiselno.

PREBERI ŠE:
Pravi moški? Prava ženska?

Ko ji je Janez za praznik podal lepo rožo, temno vrtnico, lično aranžirano, je podala nasmeh, a v sebi čutila bolečino, saj je čutila, da ji vse te lepe pozorne geste ne morejo nadomestiti vseh njenih hrepenenj po notranji izpolnitvi. Tančice so odpadle in zastor se je razgrnil. Pred zastorom pa se je pojavila jasna slika in gola resnica odnosa, ki sta ga imela. Njuno kasneje več desetletij dolgo druženje je slonelo na stebrih kontrole. In oba sta si močno prizadevala, da se ti stebri ne bi zrušili. Seveda so se zrušili, ker so temelji prešibki, premehki, da bi nekaj lahko stalo in bilo samemu sebi namen.

Za temi stebri je manjkala vsebina, čutenje in globina medsebojnega odnosa, ki bi to skrb in kontrolo sploh lahko povezovala. Pretirana kontrola, da slučajno ne bo življenje krenilo izven pričakovanih prepričanj, okovov in zavez, je močno rahljalo vezi in bolj oddaljevalo, kot približevalo h pristnosti in srčnosti odnosov.

Več si preberite v knjigi SMISEL ŽIVLJENJA, Zlatka Skok >>