Smisel življenja

ZLATKA SKOK

Knjiga za vse, ki imate občutek, da ste v življenju življenja izgubili sebe. In bi radi spet – zaživeli sebe. 

“Občutek imam, da sonce vedno hitreje vzhaja in zahaja, meni pa z leti zarisuje gube. Ni prepozno. Čas je, da grem naprej. Čas je, da zaživim srcu polno življenje. Čas je, da poslušam sebe.”

Taapea se je pogumno podala na pot iskanja smisla življenja, na pot, ki jo ves čas izrisuje srce, a je predolgo pustila, da ga prevladajo glasovi iz okolice. Ji bo uspelo?

  • Število strani: 258
  • Prva izdaja: april 2021
  • Format: 14,70 x 21,00 cm
  • Vezava: Mehka vezava z zavihki

Redna cena: 19,50 €

Naročilo knjige
smisel zivljenja zlatka skok knjiga manjsa

Zlatka Skok, Smisel življenja

VPOGLED V KNJIGO

Popolno življenje ženske srednjih let

Jutranje sonce ji osvetli zamišljen obraz, ko z vadbo pozdrava soncu razmišlja o svojem življenju. Stoji pred lepo hišo, obdano s cvetočimi rožami in zelenico. Včasih se je notri vil smeh njunih dveh čudovitih otrok, sedaj ga občasno prežema tekanje in razigranost nekaj vnučkov. Sprošča se na vrtu, s katerega dobi slastno solato in dišeč rožmarin, med poletjem pa meditira ob vonju po lovorju v apartmaju s pogledom na morje. Ima tudi partnerja in prijatelje. Ima vse, kar se družbeno pričakuje in kar je normalno za žensko srednjih let. A čuti, kako v njej iz leta v leto ugaša energija radovednosti življenja, energija strasti in prijetnega pričakovanja prihodnjega dne, ker se prepušča, da drugi upravljajo z njenim življenjem.

Včasih bi najraje zbežala iz popolnega življenja, a noge ji trdno ostajajo na mestu. Najraje bi zavrtela čas nazaj, a življenje ne dopušča popravkov. Želi si hitrih obratov in sprememb, a narava neodločnim ne prizanaša.

Medtem ko je hiša polna prijateljskih pozdravov in se miza šibi od dobrot, ki jih je spekla dan pred tem, sama v sebi razmišlja, kako potrebuje tišino, mir, samoto, zavetje in prostor, v katerega lahko mirno vstopa. Njene učilnice so bili vedno gozdovi, jezera in narava, njena varnost pa tišina in mir, brez pogledov, ki bi jo spremljali, brez rok, ki bi s prstom kazale nanjo. Le tam je še čutila, kako je živeti – sebe. Ta podoba je z leti zbledela, saj so otroško pristnost začele preraščati veje pričakovanj okolice, pravil družbe in splošna določila, kako mora ženska živeti življenje v tem razvitem svetu. Kadar je v energijah osame, prihaja do globokih duhovnih uvidov. Zato kot kruha in vode potrebuje čas zase. Čas, ki si ga v vseh letih vloge žene, mame, sodelavke in sosede ni več vzela …

Z leti je njena odločnost slabela. Sčasoma je izgubljala razmejenost, kaj so njene želje in kaj želje drugih. Sledila je interesom okolice, seveda, saj se za žensko nekako spodobi, da uresničuje želje drugih. Da osrečuje druge. Da poskrbi za druge.

Kaj pa zase? Na to je pozabila …

Bila je majhno radovedno dekletce drobnega telesa, a močne volje po razgibanem življenju. Znala je šteti listje dreves, razumeti ptičje petje in se spoprijateljiti z metulji na travniku. Bila je vse to, kar otrok je – radoveden, zvedav, poln življenja in pričakovanja vsakega novega dne posebej. Vso to igrivost je kljub težkemu otroštvu ob materi z žalostnimi očmi in očetu sključenih ramen nosila s seboj v mladostniška leta. Življenje ji je sicer postreglo tudi s platjo, večini otrokom nepoznano, kjer se izjokajo solze in zaboli srce. Čutila je izdajstva prijateljev, bolečine slovesa, razumela, kaj pomeni žalost in kaj obup. A kljub temu je bila močnejša radovednost nad življenjem samim.

In prišla je odraslost. Prva služba. Resno razmerje. Družina. Gospodinjstvo. Položnice. Odgovornosti. Hiša.

Iz dneva v dan se je trudila biti predana žena, dobra mati, vestna gospodinja in nasmejana soseda. Minevali so meseci, minevala leta, celo desetletja. In nekje na tej poti je neopazno počasi puščala za seboj tiste delčke sebe. Iz nje se je po neopaznih kapljicah iztekalo življenje, tisto pristno njeno, tisto lahkotno ustvarjalno, ki ga lahko opiše le z eno frazo – živeti sebe.

Ko je njeno življenje tako zdrselo do petdesetega leta, je globoko vdihnila, se za trenutek zaustavila in pogledala prehojeno pot. Zdelo se ji je, da je do tam prišla s svetlobno hitrostjo. Prehodila je že dolgo pot, le časa za poglede nazaj ni bilo, saj se je ves čas dogajalo toliko stvari na in ob poti, da preprosto ni ostajalo prostora za poglede vase. Svoje pristne želje je z vsakim korakom nosila nekje v sebi, a so ponikale vedno globlje in globlje vanjo, da je le stežka videla njihove jasne barve in oblike. Vsakič, ko so te potlačene želje popeljale do hrepenenja in strasti, so jih potlačili močan strah, nemoč, ujetost, sram in slaba vest.

Sedaj stoji pred hišo in gleda sosedo, kako z ljubeznijo neguje svojo veliko lepo hišo. Ureja vrt, se pogovarja z rožami in čisti jesensko listje z dvorišča. Njena hiša bi lahko krasila naslovnice najprestižnejših revij. Žari od lepote in urejenosti, kot bi se vse to odsevalo prav od nje, postavne in mladostne zadovoljne gospodinje s pogosto pripetim rožnatim predpasnikom. Naj dela tako tudi ona in se postavi v neki okvir bolj ustaljenega, ukoreninjenega, pričakovanega? Okolica bi verjetno rekla, da ji mora biti soseda za zgled. Taapea je sicer vesela, kadar jo sreča in poklepetata. Prijetno ji je pri srcu, že samo ko pomisli na njeno prijetno energijo zadovoljstva. A kljub očem spoštovanja in občudovanja sosede je vseeno trdno vedela: »Ne morem živeti njenega življenja. To je njena pot, ni pa moja.«
Ko pogleda okolico, se ji zdi, da je njena pot precej nenavadna, ni toliko utečena in še manj pričakovana, tako za okolico kot za njo. Včasih ne ve več, v kaj jo življenje usmerja. Staro pot pozna, a na njej ne čuti lahkotne radosti, nove pa jo je strah, ker ne ve, kaj prinaša.

Stoji pred to hišo tisočerih spominov in pusti, da ji jutranja svežina prežema obraz. Vsaj to še čuti in čuti jo bolj, kot čuti lastno srce. A gledaje v sonce jo napolni z močjo prebujanja novega dne, novih začetkov, novih priložnosti, ko nekje globoko v sebi najde iskrico odločnosti in hrepenenja po življenju, kakršnega si želi njeno srce. »Otroci so odrasli. Z Janezom sva se oddaljila. Občutek imam, da sonce vedno hitreje vzhaja in zahaja, meni pa z leti zarisuje gube. Ni prepozno. Čas je, da grem naprej. Čas je, da zaživim polno življenje v srcu. Čas je, da poslušam sebe.«

V tistem trenutku se ji v mislih odvrti vse njeno življenje, z vsemi lepotami in tegobami in predvsem z ljudmi, ki so jo tako ali drugače zaznamovali. Bo premogla toliko moči, da se bo dvignila na svoje noge, sledila svojemu srcu in zaživela lahkotno, kot je to znala kot deklica, ki še ni poznala tegob odraslega sveta?

Naročilo knjige