Kako naj človek živi svoje življenje, svoje sanje, kako naj izrazi svoje talente in kako začuti vzgibe srca, če ne zna reči preproste besede iz dveh črk, ki v sebi nosita izjemno moč: NE? Od kod je to? Taapei je bila v otroštvu beseda NE prepovedana. Učili so jo, kako pomembno je, da je prilagodljiva, prijazna, ustrežljiva in vodljiva. Še posebej zato, ker je punca.

Živela je v stalnem pomanjkanju časa, ob čemer je izgubljala svojo lastno energijo, kar je ustvarilo še večje pomanjkanje časa. Neskončen krog, v katerem je Taapea kot hrček na kolesju preživljala dan za dnem, leto za letom.

Vsak dan se je trudila biti skrbna mama, ubogljiva žena, vzorna gospodinja in nasmejana soseda. »Ne« ni sodil v ta opis. Tako je sprejemala še več želja in pričakovanj drugih, opravljala dela, ki so se od nje pričakovala, in ugodila ljudem, ker se to spodobi.

Na koncu dneva je lahko izpraznjena samo še legla na posteljo in upala na trden spanec, ki ji bo vlil dovolj moči za še en dan.

In potem še en dan.

In še en …

»Kje sem pa jaz, kje je pa tisto, kar bi jaz rada delala? Kje so moji hobiji?« je včasih rahlo jezno in bolj iz obupa spraševala v nebo. V kopici opravil ni poznala rešitve tega začaranega kroga. Vedela je samo to, da je nezadovoljna.

Zdelo se ji je nenavadno, koliko časa lahko nekateri ljudje posvetijo hobijem ali pa druženju z ljudmi. Otrok je svoboden, se igra in dela tisto, kar ga razveseljuje. Nima obveznosti, razen občasno kakšne naloge. S preostalim časom razpolaga sam.

Taapea pa v sebi enostavno ni imela tega občutka svobode.

Včasih si je drznila vzeti prosto popoldne, a se je nekaj ur zatem že bojevala z lastno krivdo in karala samo sebe, da se je prepustila lenobi, čeprav jo čaka še toliko dela. Močni so vzorci in prepričanja, ki jih prinesemo iz otroštva … Vse to je vedela, a si ni znala pomagati. Ta pritisk se je z leti samo še stopnjeval. In na koncu ni več vedela, ali bi levo ali bi desno, kaj bi naredila prej, kaj pozneje. Vse bi najrajši takoj. Delala je več del hkrati in begala od enega do drugega.

Na njena vrata so trkali ljudje, ki bi jim morala postaviti trdne meje, zakoličene ograje, čez katere ne bi prihajali. A kako? Izustiti tisti dve črki NE je za nekoga tako vsakdanje kot dihanje in gledanje, Taapei pa je to predstavljalo velik izziv.

Zato se je na to skrbno pripravila. Pogovorila se je sama s sabo in se odločila, kako bo naslednjič določeni osebni rekla – ne. Predstavljala si je vsak korak, vsak gib, vsak pogled. Prevrtela je vse možne scenarije, kako bi jo lahko prepričali nasprotno, a ona bo vztrajala pri svojem – ne. Prosila je celo nebo za pomoč in energije za podporo.

In prišel je tisti dan, ko je ta oseba potrkala na vrata. To je to, njen trenutek! V nekaj sekundah je na hitro v mislih obnovila vse predhodne priprave in nekajkrat sebi v brado potrenirala: »Ne, ne ne!« Odprla je vrata. Pozdravila. Vljudno poslušala. In nato …

Klecnila.

Izustila je kar nekaj besed, a besede »ne« ni bilo med njimi. Bil pa je »ja«, bilo je »seveda bom«, in bilo je dostikrat »razumem«.

Ko je zaprla vrata, je ostal samo še bes, ki ga je usmerjala vase. Besna je bila, da ni zbrala toliko moči, da bi postavila mejo in potem v naslednjem koraku povedala to, kar jo je bremenilo.

»Vem, prihajajo do mene, da me naučijo postavljanja mej …« je razumela njihovo vlogo. Zato je zbrala novo upanje in moč, da naslednjič opravi svojo nalogo z odliko.

Ko ji je sprva uspelo reči NE, je že sama občutila negotovost in strah, ljudje pa so še vedno slišali DA. Še sama je dvomila v svoje besede, le kako ne bi tudi oni, ki so še naprej poznali »staro« Taapeo, preden se je odločila za trening »ne-jev«. Tako se je nadalje učila besedo NE izreči na način, da bo tudi vibriral kot odločen NE.

Duša ji je šepetala: »Brezkompromisno se postavi ob rob komurkoli, ki bi zahteval, da določene stvari ne narediš v skladu s svojimi občutki, temveč v skladu z njihovimi pričakovanji.«

Preberi še: Kaj je smisel življenja? 

Čutila je to ljubeče prigovarjanje svoje duše, čeprav se še ni mogla postaviti v svoj center, da bi začutila to moč in jo izrazila navzven. Počutila se je kot volk iz risanke, ki si želi, da mu krdelo sledi. Vsakič, ko se želi spopasti s kačo, v sebi zbere pogum, vendar se v ključnem trenutku prebudi senca strahu. Noge se mu začnejo tresti, nato omahne in pade na tla. Poskuša znova in znova in občutek nemoči se vedno ponovi. Vsa moč se razblini in volk pade po tleh. Kako naj bi mu torej krdelo sledilo, če so ga spremljale temne sence strahu in je bil negotov v svoje lastne odločitve? Lahko bi jih peljal v pogubo.

Potem vendarle enkrat zbere toliko moči, da se ne ustraši svoje lastne sence in v sebi premaga strah in kačo. Volk postane vodja krdela, krdelo mu sledi.

Želela je postati tak volk.

»Znotraj sebe moram oblikovati trdno jedro z ljubečo samopodobo, ki bo proizvajala prave JA-je in prave NE-je v pravem trenutku, pravim osebam, s pravim namenom,« je bila njena mantra vsak večer in vsako jutro, dokler ni končno začutila tiste prave trdnosti in postavitve, ko je ob pravem trenutku izrekla magični: NE!

Želela je izkazovati jezik ljubezni, a ga nihče ni slišal. Sčasoma je prepoznala, da si ljubezen, ki jo išče pri drugih, mora najprej podariti sama.

Več o Taapejinem iskanju smisla življenja si preberite v knjigi SMISEL ŽIVLJENJA, Zlatka Skok>>