Postopki odpuščanja sebi, prednikom in moški energiji ter odgrinjanje tančic so zahtevali svoj čas, pripravljenost in učitelje, ki so pripomogli k temu, da so se tančice dvigovale, odgrinjale in da so se kazali kristali njenih bolečin.
Včasih so se pokazali, včasih so se potuhnili. Veliko bolečih energijskih zametkov je izplavalo in se poslovilo. Za nekatere niti ni vedela, kaj predstavljajo, samo čutila je, da ji je lažje. Najtežji pa so vztrajali ali se skrili, nato pa so se spet pojavili v še intenzivnejši obliki. V nekem obdobju te rasti in sprememb so se ji celo v živo začele prikazovati zgodbe otrok in odnosov med njenimi predniki. Seveda to niso bile slike trenutkov smeha in harmonije, ampak tiste zakrite, tiste boleče. Torej tiste, kjer je duša vedela, da lahko najde informacije in moč za spremembe.
Kar je potlačila, je tokrat prišlo na plan s še večjo intenzivnostjo. Tako si je vedno znova lahko potrdila, da se je bolje soočati z vsem, kar prinese življenje, kot to potlačiti vase, saj bo slej ko prej prišlo na plan, a takrat bo še težje, še bolj boleče.
Najtežje pa ji je bilo opazovati stvari, kjer ni imela več možnosti, da kaj spremeni, da kaj popravi. Lahko je bila le opazovalec tega dela življenja, ker si je dovolila sneti rožnata očala. Plamen resnice pa razkriva težke situacije.
Tako si je med drugim tudi priznala nekaj, na kar pred leti ne bi pomislila niti v najbolj kreativnih nočnih morah. Boleče je spoznanje, da vloge mame ni odigrala s polno odgovornostjo. Vsaka mama si želi, da bi dala svojemu otroku najboljšo popotnico in mu bila kot neka svetlobna zvezda, ki se je bo otrok spominjal in se bo vračal vsrkavat to svetlobo, kadar bi začutil potrebo, da bi se rad napajal s spominom na toplo otroško gnezdo. Taapea čuti obžalovanje, da njenih otrok ta svetloba ni obsijala v polni moči.
Do obračuna svojega življenja je živela v prepričanju, da je vlogo mame dobro odigrala. Seveda jo tudi v velikem delu je. Skrbela je zanju, ju varovala, ju neskončno ljubila, ju učila življenja, se z njima pogovarjala in si prizadevala za njuno rast. Na to se je spomnila vedno znova, kot v tolažbo sami sebi. A čutila je, da to ni dovolj dobra tolažba za njiju … Čutila je, da je v njunih globinah odtisnjen pečat njenih in Janezovih energij, ki so sevale nanju. To so bile energije nenavadnega odnosa, ki sta ga Taapea in njen partner gojila ves ta čas odraščanja otrok. Odnos, ki ga še danes težko razloži, saj nista bila skupaj, pa vendar sta živela skupaj …
Vsako partnerstvo je razvojno gnezdo, kjer se kot duše največ učimo, najhitreje razvijamo ter napredujemo. Vsaka duša se razvija na svoj način. Taapeino in Janezovo življenje je bila dolga življenjska šola, kjer so se situacije in okoliščine, povezane z njunim karmičnim odnosom, morale ponavljati toliko časa, dokler nista dojela lekcije, ki jima je omogočala rast. In ko so bile lekcije izpolnjene, sta začutila svobodo, da je vsak od njiju lahkotno sprejel odgovornost za svoj del življenja.
Ob tem se je zaposlila s svojimi obveznostmi. Še več časa je imela za uresničevanje lastnih želja. Neverjetno, kako lahkotno so se ji odvijale stvari, odkar se je odločila za korak prekinitve zakonske zveze. Pred tem je imela občutek, kot da vse trmasto stoji na mestu, kot da se ne premika s časom, ampak čas tlači njo. Ko pa je trdno tudi v sebi in ne zgolj formalno prekinila odnos z Janezom, so se energije zakrčenosti sprostile. Čutila je: »Zdaj je pa to, kar sem si želela, vesolje tudi sprejelo.«
V duhu nezadovoljstva tako enega kot drugega sta odrasli njuni dve duši.
Več v knjigi SMISEL ŽIVLJENJA, Zlatka Skok >>