Življenje je kot ogromna učilnica. Znotraj te ogromne učilnice so manjše učilnice. Vse učilnice je izbrala duša glede na to, kakšno pot si je določila za tokratno življenje. Telo je vozilo za dušo, da lahko živimo v neki komuni, kjer se učimo v različnih učilnicah hkrati. V nekaterih je lažje, v drugih je težje, nekatere ponavljamo, druge preskakujemo …

Ob zaključku našega tokratnega bivanja na Zemlji bomo dobili končno spričevalo. In to spričevalo bo odločalo, ali bomo v naslednji inkarnaciji vstopali v druge šole ali bomo spet ponavljal isto snov, ker smo se v prejšnjem življenju izgubili, nismo razumeli snovi, se nam ni ljubilo učiti ali pa nismo bili pripravljeni na učenje.

V času in prostoru med rojstvom in smrtjo pa se dogaja en življenjski cikel, ki vse to učenje podpira z življenjskimi izkušnjami. Izkušnja rojstva je pomembna učilnica. Obdobje odraščanja in priprav na samostojno življenje je druga. Nato preidemo v služenje, ustvarjanje za skupnost, v kateri živimo, da omogočimo rojstvo dušam, ki se skozi nas želijo inkarnirati za nova učenja. Krog je sklenjen, ni pa zaključen. Življenjske izkušnje se kar nizajo. Mnogo jih je. Nekatere se ponavljajo v cikličnem krogu, le da ob malenkostnih površinskih spremembah tega ne zaznamo. Vsebina razrešitve pa ostaja enaka ali podobna. Ob rojstvu se nam v natalni karti zapišejo učilnice, v katerih bomo preživeli večji del svojega bivanja na Zemlji, nekatere pa bomo prešli z večjo hitrostjo, ker so za nas manj pomembne ali pa smo ta del izkusili že v prejšnjem ciklusu rojstva. En cikel življenja je tako kratek, da bi v ta okvir lahko spravili vse, kar naša duša želi izkusiti.

Če pa zaobjamemo vse učilnice in svoje življenje kot celoto, ni življenje nič drugega kot zdravljenje samega sebe tako, da spuščamo ljubezen na svoje rane. Rane, ki so nastajale v tem življenju in mnogih prejšnjih, pa jim nismo znali dati najosnovnejšega čiščenja odpuščanja in spuščanja bolečin, jeze, zamer, žalosti, strahu, krivde, obžalovanja … Na ta izpraznjena mesta spustimo čisto ljubezen. Tako enostavno, tako preprosto, pa vendarle temu delu posvečamo že mnogo življenj, in mnogo jih še bomo, da bomo postali čista svetloba, čista ljubezen. Takrat bomo žareli in s svojo svetlobo zdravili ljudi, živali, rastline, morja, reke, gozdove. Takrat bomo vseprisotna luč ljubezni, ki bo osvetljevala celotno galaksijo.

Vsi smo eno. Posameznik je le majcen delček te celote, kapljica v oceanu. Zato je za vsakogar izmed nas še kako pomembna kolektivna zavest. Lahko negujemo, čistimo, okopavamo, rahljamo, zalivamo in občudujemo svoj vrtiček, a ob prvem vetru bo nanj prineslo smeti s sosednjega vrta. Tako ne bo mogel biti nikoli tako čist, tako cvetoč, tako lep, kot bi si želeli.

Zato je pomembno, da v svoja življenja spuščamo več svetlobe, več ljubezni, tako zase kot za vse okoli nas.

Več si preberite v knjigi SMISEL ŽIVLJENJA, Zlatka Skok >>