Draga moja punčka, nikoli ne boš mogla ustreči vsem. Ljudje so muhasta in svojeglava bitja. Vodijo jih različni okusi in izkušnje. Strahovi in temne sence naseljujejo njihove duše in zastirajo njihovo pristnost. Bojazljivci trepetajo pred drugačnostjo, samozavestjo in močjo, ki jo uzrejo v očeh ljudi. Pa se tega v resnici ne zavedajo. Samo zlobni znajo biti. Privoščljivi. Včasih pa zagrenjeni, zoprni ali nesramni.
Ne sodi ljudi zgolj po besedah. Vedno poglej onkraj. Poskušaj uvideti, kaj globoko v njih budi in hrani njihov strah. Kaj poganja njihovo vedenje? Vsi iščejo srečo. A na poti skozi življenje jim njihova lastna nepoznana temačnost duše zvito skriva pot spoznanja in odrešenja. Zato ne morejo spregledati in stopiti onkraj svojih omejitev. Takšni pač so. Poskušaj jih razumeti. To ti bo olajšalo dušo.
Če te ne sprejmejo, se ne sramuj svoje drugačnosti. In nikoli ne nosi maske zgolj zato, da bi ustrezala. Če boš svojo samovrednost gradila na odobravanju in sprejetosti pri drugih, bo tvoje srce večkrat ranjeno. Biti ti in slediti svojemu jazu, samozavestno in s pokončno glavo, je blagoslov. Nobene naloge pod soncem ne moreš opravljati bolj pristno in popolno, kot igrati vlogo sebe v filmu, ki nosi naslov »Moje življenje«. Življenje je tvoje. Tukaj si zato, ker je tako prav. Takšna, kot si, si dovolj. Morda ne za druge, zase in sebi pa vedno. Obkroži se z ljudmi, ki cenijo tvojo avtentičnost, in ne sili k tistim, ki te ne razumejo. Vsi imajo možnost izbire. Oni, da te izločijo, in ti, da to sprejmeš ali pa ne. Za tvoje dobro, punčka moja, izberi mir v duši. Naj to, da te drugi ne sprejmejo, ne pusti nobenih prask na obodu tvoje lastne samovrednosti.
