Napisali ste, da knjiga v bralčeve roke zagotovo ni prišla po naključju. Ali to pomeni, da ne verjamete v naključja?

Ne, da ne verjamem v naključja … verjamem, da vse pride ob pravem času. Da ljudje, knjige, članki, oddaja in vse druge stvari pridejo, ko je človek na to pripravljen, ko je željan in zrel. Na tak način mislim, da ni naključje. Ne, da ne verjamem v naključja.

V nadaljevanju knjige govorite tudi o tem, pravem času in zrelosti. Torej spremembo začnemo že samo z zavedanjem, da jo želimo/potrebujemo? Je tu še kaj prej?

Odvisno. Imamo življenjsko linijo, na katero vpliva mnogo stvari. Po navadi nas izven poti življenjske premice odvrnejo težje stvari. Vendar pa to ne pomeni, da so težke stvari slabe. Dokler jih ozavestimo in nas ne odvrnejo od našega namena, so tam z razlogom. Če pa mi v težkih trenutkih ljudem, s pomočjo katerih se učimo, zaradi teh težkih stvari zamerimo pa nam zamere odvzemajo energijo. Tako zelo težko ostajamo na naši poti, četudi je ta namenjena biti izven premice.
Ljudje po navadi naredimo spremembo takrat, ko nam voda že sega do grla. Mi Slovenci znamo potrpeti in kar trpimo. Čeprav se včasih odločimo, da ne želimo trpeti pa kljub odločitvi vseeno ne pride do spremembe. Šele ko smo odločitve zreli ozavestiti in resnično sprejeti bo prišlo do sprememb.

So potem razčiščeni odnosi tisti, ki nam omogočajo rast na poti, ki jo naša duša izbere?

Dejstvo je, da en odnos lahko vpliva na vse odnose. Prvi odnos je s starši. Mi si izberemo starše in pot, ki jo želimo. Starši so prvi, od katerih prevzamemo določene stvari. Kar verjamejo starši, verjamemo tudi mi. Če starši govorijo, da nismo dovolj dobri, nas bo to prepričanje vodilo tudi v partnerskih, prijateljskih in službenih odnosih. In seveda odnosi vplivajo na našo energijo, vedno pa imamo izbiro, da spremenimo tisto, kar nam ni všeč. Če je naša duša zrela za premik.

ilustracija v knjigi 2,5 tone odnosa

Ena izmed udeleženk vaše delavnice (njeno izkušnjo ste na koncu vključili tudi v knjigo) je povedala, da je spoznala, da je realnost velikokrat drugačna od pričakovanj … Pa vseeno se lahko iz vsake slabe stvari lahko nekaj naučimo … Kako naj spremenimo pogovor s sabo, da bomo zadovoljni tudi z realnostjo? Od kje izvirajo težave?

Lahko od staršev ali pa nekje drugje. Vendar pa so težave – ne glede na to, od koga izvirajo – del naše poti. Da bi spoznal ljubezen, moraš poznati sovraštvo, da poznaš sprejemanje, moraš biti včasih nesprejet. Tako nam postane jasno. Vse se nam dogaja, da se nekaj naučimo. Če nekoga na podlagi odnosa obsojamo, se nismo naučili lekcije. Tiste stvari, ki nam pri drugem niso všeč so pogosto stvari, ki jih počnemo sami, drugače se nanje ne bi jezili. Vedno se vprašaj: Kaj lahko naredim za boljši odnos s sabo? Vedno pa naj bo osnova ljubezen. Iz ljubezni vse izhaja.

Potem bi rekli, da je v odnosu bolj pomembna ljubezen, kot komunikacija? Nekateri so bolj za ljubezen, drugi za komunikacijo …

Eno in drugo, ampak osnova je ljubezen. Če nimam ljubezni nimam energije za komunikacijo. Komunikacija je samo iz glave, medtem ko ljubezen izhaja iz srca, duše in uma. Ljubezen je veliko bolj energijska, v njej ni praznih besed. Ni blebetanja, neresnih dogovorov … Seveda je tudi v ljubezni pomembna komunikacija, ta je še vedno osnova, ni pa temelj. Ravno zaradi te dvojnosti pride do več pričakovanj in posledično težav.

Ja, v knjigi je govora tudi o pričakovanjih pa odgovornosti, predstavah, svobodi, stereotipih … in različnih drugih vzorcih. Za katerega od vseh omenjenih v knjigi mislite, da bi ga današnja družba v odnosih lahko bolj ozavestila?

Težko rečem, da je en vzorec najbolj pomemben. Vzorcev je veliko … Mogoče pa bi izpostavil tega, da vedno iščemo, da imamo mi prav. Na primer: Če pogledam koledar, bi meni prvo padel v oči nek datum, nekomu drugemu slika, spet tretjemu tabela … Na isto stvar bi gledali drugače, imamo pa vsi prav. Ne samo jaz in ne samo drugi ali pa tretji. V svoj prav smo včasih preveč zaverovani. To je v odnosih lahko velik izziv.

ilustracija iz knjige 2,5 tone odnosa

Se vam kot specialistu za osebno rast zdi, da se odnosi drastično spreminjajo, ko zaradi zaprtja nismo več tako zelo osebni, oz. zaradi varnostnih ukrepov ne moremo biti? Ni več stiska rok, odprte iz oči v oči komunikacije z nasmehom …

Odnosi so drugačni. Ljudje imajo možnost, da se bolj zbližajo z bližnjimi. Tako lažje prepoznajo vzorce v odnosih. Predvsem tiste negativne, jezo, strah, nezaupanje. Veliko več ljudi je strah, več je nezaupanja. Strah obvladuje ljudi, kar gotovo vpliva na odnose. Če pa imaš to moč, da vzorce prepoznaš pa se lahko odločiš delovati drugače.

Knjigo ste napisali tudi s tem namenom, da bi ljudem, ki so »zašli iz premice« pomagali nazaj na njihovo pot, nekaj spoznati, doživeti »aha moment«?

Ja, da ozavestijo možnost spremembe – če si je seveda želijo. Prav tako ni samo ene možnosti, je samo tako prepričanje. Mnogi imajo prepričanje, ki jim ne dovoli videti več možnosti. Knjiga je napisana zato da ljudje ozavestijo odnose, da vidijo stvari, ki jih prej morda niso. Ni pa napisana v določenem vrstnem redu, saj ima na poti spoznavanja vsak svoj način.

V intervjuju s Petro Škarjo ste ji dejali, da ste med drugim najbolj dobri v vztrajanju, kaj vas žene naprej?

Predvsem to, da čutim ogromno možnosti. Da vem, da imam možnost narediti ogromno stvari. Vednost, da si omejitve postavljamo sami.

Bi po letu in pol od izdaje še kaj dodali?

Ne. Knjiga se mi zdi v redu, kdor jo začuti, mu bo pomagala. Vem, da knjiga ni namenjena vsem, a če prebereš le en stavek in se zaradi njega počutiš boljše, je moj namen dosežen.

Nekaj lepih misli iz knjige >>

Urška Bitenc, Intervju z Zoranom Zavorjem, 5. 1. 2020