Dolenjka Ula se med šolo in veroukom s sošolkami najraje ustavlja v knjižnici. Knjigoljubka, ki že pri 13-ih letih posega po težkih tematikah, saj pravi, da ji to daje širino razumevanja sveta. Že v otroštvu je imela izzive z zdravjem – blaga cerebralna paraliza – a očitno jo je to še bolj utrdilo, da posega po izzivih, ki so za mnoge prerani za ta leta. S sestrico, očetom in mamo živijo v Kostanjevici na Krki, kjer čuti izjemno podporo prijateljev, družine in okolja, da razvija svoje talente dalje. Da bo še nadalje pisala, sploh ni dvoma.
Kdo je Ula?
Če bi se opisala, bi rekla, da sem velika ljubiteljica glasbe, živali, knjig in poletja. Sebi se zdim dokaj prijazna in rada pomagam. Zelo rada se družim s prijateljicami in prijatelji. Zelo rada se tudi potapljam in iščem školjke kje globoko pod vodo, ter zelo rada pišem in berem.
Kaj rada počneš v prostem času?
V prostem času večinoma poslušam glasbo ali berem, zelo rada tudi plešem po kuhinji, kuham in pečem.
Kakšne vrste knjige rada bereš?
Najraje berem romane, še posebno tiste s težjimi vsebinami. Eden mojih najljubših romanov je Vsaj en popoln dan.
Zakaj sploh bereš knjige?
S tem preženem dolgčas in izvem, kaj se skriva za platnico, ter se kaj novega naučim.
Kaj bi svetovala svojim vrstnikom, ki ne berejo redno?
Naj poskusijo prebrati mojo knjigo in naj poskušajo najti teme, o katerih radi poslušajo tudi v knjigi.
Zakaj se ti zdi pisanje (knjig) pomembno?
V moji starosti se mi zdi pisanje pomembno bolj za zabavo oz. preganjanje dolgčasa in izpovedovanje svojih čustev.
Zakaj si se odločila napisati knjigo?
Knjigo sem želela napisati, da bi dokazala, da se ne ”piflam” slovenščine. Šalo na stran. Pisanje knjige sem si vzela bolj za izziv, da bi razveselila učiteljici, ki sta mi pokazali natečaj Mladi pisatelj leta.
Od kje ideja, navdih za knjigo?
Malo domišljije in dogodkov, ki se dogajajo (predvsem v našem razredu). Želela pa sem si napisati knjigo, ki bi jo z lahkoto prebrala in bila na koncu zadovoljna. Knjigo takšno, da bi jo priporočila prijateljici.
Kaj si želiš s to knjigo doseči oziroma sporočiti bralcem?
Predvsem, da v življenju ne smemo nikoli obupati. Za dežjem vedno posije sonce.
Lahko pričakujemo nadaljevanje te knjige?
Najverjetneje ne. No, še vedno pa ostaja možnost, da me dobri odzivi bralcev spodbudijo k nadaljevanju …
Si želiš napisati še kakšno knjigo?
Seveda! Pisanje knjig mi je zelo všeč, zato se v tem vidim tudi v prihodnosti.
Kako pogosto zahajaš v knjižnico?
Vsak teden enkrat s sošolkami, včasih še kdaj sama.
Se ti zdi pomembno, da imamo knjižnice, kjer so knjige dostopne vsem?
Ja, zelo. Če si res želiš brati vse mogoče knjige, vse mogoče avtorje, in nisi milijarder, je kar težko brez knjižnic, res so nekaj posebnega. Na vsaki knjižni polici lahko najdeš nekaj posebnega.
Rada pišeš tudi z roko? Se ti zdi takšno pisanje pomembno?
Zelo rada pišem z roko, čeprav ne moreš vsega petkrat zradirati. Zdi se mi tudi zelo pomembno, ker je zdaj že (skoraj) vse na spletu in vedno manj na papirju in v spominu.
Kakšne so tvoje življenjske sanje?
O, sanj imam pa res veliko! Ko bom polnoletna, bi rada obiskala Južno Korejo in si naredila krajši solo izlet. Zelo rada bi bila psihologinja in pisateljica, tako da mi ne bo nikoli dolgčas. Enkrat bi rada šla na koncert moje najljubše kpop skupine, Stray kids, kar se verjetno ne bo uresničilo, ker bo skupina v nekaj letih razpadla. Načrte imam večinoma za najstniška leta, za kasneje še ne.
Tvoj najljubši hobi?
Ojoj, ne vem … Mogoče kuhanje, ker zraven pride še poslušanje glasbe in ples po kuhinji. Zelo dobra kombinacija, priporočam.
Kako prijateljice in prijatelji gledajo na to, da si izdala knjigo? Si jim to takoj povedala? So vedeli, da pišeš knjigo?
Za knjigo je v večini vedela le moja najboljša prijateljica. Vsi me zelo podpirajo pri pisanju in so bili zelo presenečeni in veseli zame. Nekaj jih je izvedelo, ko mi je učiteljica povedala, da sem zmagala, potem pa se je to hitro razširilo po razredu.
Kako pa na to gleda tvoja družina?
Ati in mami sta bila res srečna, sestrica pa vesela.
Kaj ti daje motivacijo vsak dan znova, da vstaneš in opraviš vse obveznosti?
Dejstvo, da je življenje samo eno, pa še to prekratko, in, da te po smrti nihče ne vpraša, če si želiš ponovno življenje, zato je treba v tem življenju uživati na polno, kljub kakim slabim dnevom.
Tvoj najljubši citat?
Ojoj, ne vem. ‘Življenje je le eno’ ali karkoli, kar ti da energijo. Kakšni verzi pesmi, zdaj se ne spomnim nobenega dobrega, ampak jih je veliko.
Bi bralcem rada še kaj sporočila?
Kljub slabim dnem je življenje lepo. Bodite prijazni do drugih, kakor bi želeli, da so drugi prijazni do vas. Vedno bo kaj, kar vam ne bo všeč pri vas, a vedno bo tu tudi nekaj, kar vam bo všeč. Gotovo imamo vsi nekaj ali nekoga, za kogar je vredno živeti. Sledite srcu in sanjam!