Marija Martinčič Bauman je avtorica knjige Moji IVF otroci, magistrica znanosti za državne in evropske študije, mediatorka, trenerka, svetovalka, protibolečinska refleksoterapevtka, refleksonaturopatinja, proučevalka ajurvede in tradicionalne kitajske medicine … in mama. A pot do starševstva je bila zanjo dolga in težka. V knjigi Moji IVF otroci z nami deli svojo zgodbo o neplodnosti, upanju in neomajni vztrajnosti.
Ta knjiga je za vas, da vam olajša soočanje z neplodnostjo. Popeljala vas bo skozi različne prakse in predloge, da se vam naročje nekoč zapolni z majhnim bitjecem.
Srečno na tej poti!
PREMAGOVANJE MEJ ZNOTRAJ SEBE – Odlomek iz knjige Moji IVF otroci:
Delovanje proti naravi? Morda. A če to drži, od kod potem tista močna želja, ki je ni moč primerjati z ničemer, ko si tako zelo želiš uzreti in vonjati dojenčka, se dotakniti drobcenih ročic in čakati prvih magičnih besed – mama?
Bila sem vztrajna in odločena, da mi bo uspelo. Pa če moram za to teči na konec sveta ali uporabiti vsako trohico svojega telesa in volje, bom to storila!
Ta pot je bila težka in dolga; mnogokrat prepletena s popolnoma izpraznjenimi zalogami moči in občutkom razčlovečenja. Ko sem se podala v IVF (eden od postopkov umetne oploditve), sem pričakovala pozitivne rezultate vse prej, kot pa sem jih bila deležna. Še najbolj mračen kreativni del uma ne bi mogel pomisliti, da bom tisočkrat legla na ginekološko mizo. Ali da se bom dodobra spoznala z vsemi ginekološkimi orodji in da me bodo v nedogled prebadali. Ko so me študentje medicine prosili, ali lahko prisostvujejo postopku, mi je bilo že povsem vseeno, koliko dodatnih parov oči mladih znanstvenikov spremlja proces. Zakaj vseeno? Morda zaradi naklonjenosti in razumevanja, da se morajo nekako naučiti. A bolj verjetno zato, ker se je moja osebnost že izgubila v kdove katerem postopku in mi za gledalstvo okrog ranjenega telesa ni bilo več mar.
Potem sem dolge minute dneva stiskala pesti in molila, da bodo pridobljene celice sposobne oploditve, da se bodo otroci razvijali in na koncu tudi prišli v moje naročje.
A telo jih je izločilo. Spet in spet.
Tako sem še en večer v vrsti tisočih sedela v tišini s praznim naročjem. Zunanji svet bi rekel, da razen v hladnih poročilih klinike otroci sploh niso obstajali. Ampak so! Vem, da so bili tu. Prav tu, v moji maternici, ki jih ni sprejela … Jih sploh kdaj bo?
Molčala sem o prvi izgubi. Molčala tudi o drugi in tretji … Kako naj bi govorila o njih, če me je ob tem stiskalo v prsih in se je krhalo upanje, da bom nekoč mama?
Nekega dne sem se pogledala v ogledalo, z očmi, ki so v sebi nosile spomine na vse izgube otrok. Rekla sem si: »Marija, zakaj bi morala o njih molčati? Zaslužijo si svoj spomin in svoje mesto na tem svetu!« Že s tem, da jih zapišem v knjigo, jim dajem priznanje in se pomirjam zaradi njihove izgube.
Ko prehodiš tako pot, se v globini duše zaveš, kakšen čudež je rojstvo.
– odlomek iz knjige Moji IVF Otroci Marije Martinčič Bauman
Odkrito priznam, da bi se danes postopkov lotila povsem drugače. Zato v tej knjigi ne pišem formule za uspeh. Teh je toliko, kot je nas samih. Lahko pa vam iz dna duše povem: »Vztrajajte! Izplača se!« Jaz sem s svojimi izkušnjami in znanjem tu za vas. Da upam in sanjam z vami, da vam pomagam, kakor pomagati znam.
– Marija Martinčič Bauman
