Iz knjige Moji IFV otroci, Marija Martinčič Bauman >>

»Imeti otroka?« Seveda. Saj to je nekako naravno, normalno, kaj ne? Saj jih ima skoraj vsakdo.

Ja, skoraj …

A sama ne sodim med tiste srečnice, ki jim je to povsem preprosto. Pričakujoče čakaš dolge mesece in upaš, da se bo nekaj v tebi zganilo, pa se ne zgodi. Ne zanosiš. Začutiš prvo stisko. A je možno, da prav midva ne bi mogla imeti otrok? Ne, to ni mogoče … Seveda jih bova imela …

Ko po nekaj letih še vedno gledaš prazno otroško sobo, se vate naseli nemir. Boriš se z željo na eni in bolečino na drugi strani. Ne bom nikoli v življenju slišala besede »mama«?

Ne, tega nisem želela sprejeti. Odločena sem bila, da bom storila prav vse, kar je v moji moči, da dobiva otroka. In s tem sem mislila res – vse.  Tako sem se podala na nekajletno pot preizkušenj ob diagnozi neplodnosti, soočanja z njo, pot spremljajočih bolečih sugestij okolice, morda celo obsojajočega ravnanja zaradi prepričanj cerkve … In hkrati zavestne odločitve, da svoje telo izpostavim za življenje otroka. Vse za otroka!

Sebičen boj zanj? Delovanje proti naravi? Morda. A če to drži, od kod potem tista močna želja, ki je ni moč primerjati z ničemer, ko si tako zelo želiš uzreti in vonjati dojenčka, se dotakniti drobcenih ročic in čakati prvih magičnih besed – mama?

Bila sem vztrajna in odločena, da mi bo uspelo. Pa če moram za to teči na konec sveta ali uporabiti vsako trohico svojega telesa in volje, bom to storila!

Ta pot je bila težka in dolga; mnogokrat prepletena s popolnoma izpraznjenimi zalogami moči in občutkom razčlovečenja. Ko sem se podala v IVF (eden od postopkov umetne oploditve), sem pričakovala pozitivne rezultate vse prej, kot pa sem jih bila deležna. Še najbolj mračen kreativni del uma ne bi mogel pomisliti, da bom tisočkrat legla na ginekološko mizo. Ali da se bom dodobra spoznala z vsemi ginekološkimi orodji in da me bodo v nedogled prebadali. Ko so me študentje medicine prosili, ali lahko prisostvujejo postopku, mi je bilo že povsem vseeno, koliko dodatnih parov oči mladih znanstvenikov spremlja proces. Zakaj vseeno? Morda zaradi naklonjenosti in razumevanja, da se morajo nekako naučiti. A bolj verjetno zato, ker se je moja osebnost že izgubila v kdove katerem postopku in mi za gledalstvo okrog ranjenega telesa ni bilo več mar.

Potem sem dolge minute dneva stiskala pesti in molila, da bodo pridobljene celice sposobne oploditve, da se bodo otroci razvijali in na koncu tudi prišli v moje naročje. A telo jih je izločilo. Spet in spet.

Že poznate knjigo MOJI IVF OTROCI? >>

Tako sem še en večer v vrsti tisočih sedela v tišini s praznim naročjem. Zunanji svet bi rekel, da razen v hladnih poročilih klinike otroci sploh niso obstajali. Ampak so! Vem, da so bili tu. Prav tu, v moji maternici, ki jih ni sprejela … Jih sploh kdaj bo?

Molčala sem o prvi izgubi. Molčala tudi o drugi in tretji … Kako naj bi govorila o njih, če me je ob tem stiskalo v prsih in se je krhalo upanje, da bom nekoč mama?

Nekega dne sem se pogledala v ogledalo, z očmi, ki so v sebi nosile spomine na vse izgube otrok. Rekla sem si: »Marija, zakaj bi morala o njih molčati? Zaslužijo si svoj spomin in svoje mesto na tem svetu!« Že s tem, da jih zapišem v knjigo, jim dajem priznanje in se pomirjam zaradi njihove izgube.

Ko prehodiš tako pot, se v globini duše zaveš, kakšen čudež je rojstvo. Pot, na kateri sem morala poiskati ravnotežje med željami in možnostmi; se naučiti ne prepuščati strahovom in si zastavljati realnejše cilje. Vse to je od mene zahtevalo krepitev potrpežljivosti in strpnosti. Naučiti sem se morala ljubiti ter odpustiti sebi in drugim. Ne trdim, da mi je popolnoma uspelo, sem pa zagotovo te procese zavestno začela in jih še danes krepim.

Zavedam se svoje človeške šibkosti in odkrito priznam, da je moja vera v času najtežjih preizkušenj nihala. Takrat so me v misli in molitve vzeli drugi. Čutila sem to.

Na koncu (ali je to začetek?) sem bila blagoslovljena. Po osmih letih prizadevanja in nihanja med sanjami, žalostjo, obupom in srečo se je rodil petnajsti otrok IVF. Ko sem to popolno bitje držala v rokah, sem imela občutek, da so me obstopili angeli. Pokojni gospod Tone Pavček je zapisal: »Ko se rodi otrok, se krog neba razširi. In tedaj se ena svetlih prerokb izpolni …« Za to ne morem najti lepših besed. Bilo je, kot bi se večerno nebo posipalo z dragulji … kot bi bosa stopala po zlatem pesku obal sveta … ali kot bi s prsti odrivala v roso potopljene bilke večnih travnikov … Bilo je veličastno in spokojno. Tako polno in mogočno, a hkrati nežno in ponižno, da se ne da izraziti z besedami. Bila je HVALEŽNOST.

In skozi leta vijugaste in strme poti je ljubezen po meni poklicala v življenje še drugega otroka. Nekje na tej poti sem srečala samo sebe. Zgodilo se je, ko sem se nehala upirati notranjemu glasu. Sledila sem mu, čeprav mi je mnogokrat pretresal sanje. In BILO JE VREDNO. Ko danes pogledam v oči najinih dveh sinov, me prevzame blaženost. Še toliko truda, še toliko časa, še toliko solz … Zagotovo je bilo vredno!

Odkrito priznam, da bi se danes postopkov lotila povsem drugače. Zato v tej knjigi ne pišem formule za uspeh. Teh je toliko, kot je nas samih. Lahko pa vam iz dna duše povem: »Vztrajajte! Izplača se!« Jaz sem s svojimi izkušnjami in znanjem tu za vas. Da upam in sanjam z vami, da vam pomagam, kakor pomagati znam.

Iz knjige MOJI IVF OTROCI, Marija Martinčič Bauman >>