Kako ostati pozitiven, nasmejan (iskreno in ne zaigrano), kako ohranjati vero in upanje, če te misli na pretekle poraze vedno znova spomnijo, kakšen je občutek žalosti in bolečine?
Vsakič, ko sem zaznala neprijetno misel, sem jo ozavestila in se disciplinirala za spremembo. »Kaj, če nikoli ne bom mama …« »Ne, Marija, že postajaš mama. Ne veš, kdaj in kako boš, a že postajaš mama.«
Ponavljala sem si pozitivne afirmacije, čeprav so bile sprva izposojene, niso bile moje. Čez čas so to postale. Rodile so se spontano, iz želje in ljubezni do sebe. Čeprav se je zdelo, da pred ogledalom ne morem postati, sem sčasoma tudi to presegla. Ko sem si prigovarjala in se bodrila, sem v vsakem kotičku svojega obraza preverjala, ali s kretnjami sledi mojim besedam. V vsaki dnevni situaciji sem iskala lepe in pozitivne trenutke …
Poleg tega sem hodila na refleksoterapije stopal (le do prenosa zarodka v maternico), izvajala meditacijo ob nežni glasbi in pomirjajočih fotografijah, pazila na dovolj globoko dihanje in gibanje v naravi …
Če sem želela spremembo v procesu do otroka, sem morala narediti spremembo v načinu življenja.
Korenito.
Bolj ko sem se poglabljala v to, bolj sem razumela, kaj delam narobe. Stres, slaba prehrana, hitrost, grobost do sebe, pomanjkanje časa, stalna aktivnost … Vse to je postalo naš način življenja, ki nam je tako normalen, da dostikrat niti ne zaznamo, da to ni v skladu z našo prvobitno naravo. Telo trpi in se zakrči, telo se izčrpava in s tem seveda otežuje tudi zanositev. Ne vem, kdaj točno se je to zgodilo, toda kar prevzela sem breme stalnega dežurstva – za dodatne naloge zase in za vse naloge, ki jih drugi niso zmogli.
Počasi sem rahljala to zahtevnost do sebe. Sprva se ob tem nisem počutila dobro. Toda spoznavala sem, da v poplavi aktivnosti izgubljam stik s seboj. Učila sem se od drugih, kar se mi je dolgo zdelo sebično. Potem sem spoznala, da drugim lažje pomagaš, če si sam v redu. In učila sem se biti v redu.
Počasi sem začenjala razumeti, da je od mene odvisno, ali bom ostala ujetnik svoje telesne omejenosti. Seveda na to nisem pristala.
Tako opremljena z dodatnimi znanji, pripravki in odločenostjo, da bo v prihodnje bolje, sem se že pred operacijo pripravljala na nadaljevanje.
Iz knjige Moji IVF otroci, Marija Martinčič Bauman >>