Prelep je ta svet, tukaj gori, prelep je pogled, ki seže do obzorja, in za trenutek se mi zdi, da celo vidim, da je zemlja okrogla.
Počutim se, kot bi bila v svojem magičnem kraljestvu, kjer imajo gore glavno vlogo in skrbijo za izbrance, ki jim dovolijo vstop na svoja ramena ali pa celo na sam vrh.
Solze obupa zmrzujejo, kot bi želele ostati za spomin na ta dogodek. Za hip počakam, da si naberem kanček moči, ko me počasi preplavi toplota, tista prijetna, ki ti da nov zagon za nadaljevanje poti.
Zdi se, kot da je cesta speljana ob robu kanjona, pripeta na nevidne nosilce, ki jo ohranjajo ležečo ob boku strmih vzpetin.
Življenje te enkrat le pripelje do tistega, česar si močno želiš, pa čeprav v malce drugačni obliki.
Že poznate knjigo Poklon Himalaji? >>
Tudi doma bi bilo dobro, da se ne bi toliko spraševali o stvareh, ki niso ravno pomembne in življenjsko potrebne. Preveč kompliciramo, na kar te spomni taka pot. Spremeni te. Drugače začneš gledati na svet okoli sebe in na probleme, ki mogoče to sploh niso.
Tremo imam; veliko tremo pred Vikijem, mogočno Himalajo, gorsko verigo Anapurna, ob vznožju katere bomo hodili, pred neznano pokrajino, ki jo bomo obvladovali s svojimi koraki, s svojo vzdržljivostjo in s svojim sprejemanjem drugačne kulture.
Šele zdaj se zavem, po kako lepi pokrajini hodim. Obdana z gorami, ki kažejo svojo mogočnost, se počutim kot Kekec v svoji deželi. Nebo brez oblaka, močno sonce, ki neusmiljeno pripeka, in tišina, ki nas spremlja. Večkrat se ustavim, da občudujem gore in poslušam tišino.
Himalaja. Mogočni vrhovi visoko nad nami, na nadmorskih višinah, ki za človeka niso primerne, pa so kljub temu ali pa ravno zato kot magnet, ki nase vleče vse, kar pride v njegovo bližino.
V družbi goratih lepotic imaš čas, da se globoko zamisliš o življenju tam zunaj v razvitem svetu in ga primerjaš z življenjem tukaj, ki poteka povsem drugače.
Srečni so videti ljudje, ki jih srečujem. Od sonca zagoreli obrazi s temnimi, iskrivimi očmi te z nasmehom pospremijo po poti. Delajo za preživetje in ne razmišljajo o jutrišnjem dnevu.
Voda poganja molilne mlinčke, ki pošiljajo molitev bogovom, živečim tam zgoraj nad gorami. Občutim naravo, vonj trave in potoka, ki žubori pred mano. Končno se sprostim in uživam ob pogledu na mogočno verigo Anapurna.
Čudovito je vstati ob sončnem vzhodu, ko te petelini zbudijo, narava pa se šele prebuja. Prevzame te občutek spokojnosti in telo se napolni z novo energijo. Lepi so ti trenutki v tuji deželi, ki se ponaša s toliko osemtisočaki. In jaz, malo bitje iz razvitega sveta, sem med njimi. Ali ni to privilegij?
Uživam v tišini, družbe ne pogrešam, saj sem vseskozi v družbi mogočnih gora, ki mi vlivajo pogum in energijo za nadaljevanje poti.
Ko opazujem otroke, ki se nam prijazno nasmihajo, in odrasle domačine, katerih obrazi izžarevajo veselje, se tudi sama nasmehnem in grem dalje.
Prašna je pot, po kateri hodimo, toda to me ne moti. Ni več problemov, ni misli, samo hoja in hoja iz ure v uro, iz dneva v dan, iz tedna v teden.
Fotografije povedo veliko, ne povedo pa vsega. Spomini so tisti, ki poleg fotografij pričarajo dušo potovanja, trekinga ali zgolj sprehoda po znanih ali neznanih poteh.
Ozrem se naokoli in s pogledom zajamem čudovite gore, ki se ponosno dvigujejo nad nami in dajejo vedeti, da so gospodar tega dela sveta.
Obožujem sonce, mraz in tišino, ki me obdajajo in pomagajo doseči ravnovesje v telesu, ki z vsakim višinskim metrom izgublja težko pridobljeno energijo. Pogled na dolino, ki se razteza pod menoj, mi daje občutek svobode.
S pogledom se zopet sprehodim po vrhovih različnih oblik. Le kje so poti, ki vodijo na vrhove? Varno skrite v skalovju ali pa globoko pod ledom, ne vem. Mika me, da bi jih odkrila, se povzpela po njih, najprej po stezicah, nato vse višje po skalah, dokler ne bi prilezla na vrh.
Previdno odmaknem pogled z gora, zamežikam proti soncu in ponovno pogledam na gorate lepotice. Še vedno so tu, torej to niso sanje.
Kako lepo in spokojno je tukaj, v deželi, kjer si blizu sonca in mogočnih gora, pa hkrati tako daleč od njih. Gore, ki te vabijo in hkrati ne dovoljujejo, da jih obiščeš. Čuden je ta gorski svet, po katerem hrepenijo alpinisti, pa tudi mi, navadni Zemljani.
Energija, ki se pretaka po Himalaji, mora biti res izjemna. Od kod bi sicer poslušala gore, ki me nenehno vabijo k sebi, se razkazujejo v vsej svoji lepoti, drugič pa grozeče svarijo vse, ki se želijo povzpeti na njih?
Na leseni klopi na dvorišču ujamem še zadnje sončne žarke, preden se skrijejo za visokimi gorami. Odšli so počivat, da bodo jutri lahko spet razsvetljevali to prelepo pokrajino.
Čas sploh ni pomemben, pomemben je stik z naravo, s to mogočno Himalajo, ki te napaja s svojo energijo ali pa ti jo postopoma jemlje, da se tega niti ne zavedaš, dokler izmučen ne padeš v posteljo in dihaš na škrge, ker ti ne da dovolj kisika.
Enostavno vleče te sem, kjer je tišina doma, kjer gore kraljujejo in so vsi ljudje enaki. Ni razlik, je samo prijateljstvo.
Duša ti poje od radosti, ko si sam z zvezdami na nebu in narava spi; zmoti jo samo kakšen pasji lajež v bližini hiš, kjer počivajo domačini. Vse je tako mirno in neresnično. Potopiš se v osrčje gora, v zvezdnato nebo in odpotuješ daleč stran v drugo galaksijo.
Nad mano kroži beloglavi orel. Opazujem njegov elegantni let, dokler ni samo še majhna pikica na nebu in že ga ni več. Obdana s tišino nenadoma zaslišim piš vetra, ki prinese vonj po svežem gorskem zraku. Pustim, da ga zaznam z vsemi čutili, pustim, da mi skuštra lase, ohladi vroča lica in izsuši že tako suhe ustnice in grlo. Suh je zrak tu gori.
Čutim močne sončne žarke, ki se nežno dotikajo obraza in rok, kot bi me božali z zlatimi nitkami in dovajali novo energijo v moje utrujeno telo.
Poslušam pesem vetra, katerega zvok se počasi izgublja nekam v daljavo, in zdi se mi, da slišim gore, kako me vabijo medse.
Čutim, kako me gore nenehno vlečejo k sebi z nevidnimi nitkami kot pajek, ki plete svojo mrežo in čaka na plen, da se bo ujel vanjo.
Čutim energijo, ki se je sproščala ob plazu, čutim tisto močno energijo, ki ti da voljo do življenja in občutek, da z vztrajnostjo lahko dosežeš karkoli. Ne vem, od kod mi te misli v tem trenutku, ko stojim pred goro kot učenka pred učiteljem, ponosna, da sem odkrila življenjsko resnico.
Himalaja ti zbistri misli, odstrani odvečno prtljago, ki jo nosiš s seboj in za katero končno spregledaš, da je nepotrebna in te samo ovira pri dojemanju sveta.
Oblaki se zbirajo za ples, ki nam ga bodo uprizorili, tukaj visoko nad cono udobja, ki smo jo zapustili pred nekaj dnevi. Mlečno beli, sivi, ponekod pa žametno temni oblaki različnih oblik in velikosti se bohotijo na nebu, na katerega sonce nima več vstopa. Ponekod razpredeni po nebesnem obodu kot najfinejša čipka, ponekod trdno skupaj kot vezivo za zidake, ki ne prepušča ne zraka ne svetlobe.
Zunaj je že svetlo in opazujem dežne kaplje, kako polzijo po strehi in se razblinijo na tisoče kapljic, ko padejo na tla. Zgoraj na gori je vse belo, kajti sneg je goro oblekel v snežno belo odejo.
Verjamem, da te gore zasvojijo, kajti tudi mene so, čeprav nisem alpinistka. Ta mogočnost gora ti vzbuja strahospoštovanje in takrat se zaveš, kako majhen si v primerjavi z njimi. Kako majhen si in kako majhne probleme imaš, čeprav se ti zdijo ogromni.
Lep je ta svet, po katerem hodim. Lepo je tu, kjer je tišina doma in si skrit v zavetju gora. Morda iščeš zavetje pred ponorelim svetom, ki te peha v pogubo? Morda iščeš sebe, prijatelje, kdo ve?
Pogled mi uide na deročo reko, ki se bohoti pod mostom, ujeto med strme bregove, ki se jih dotika s penečimi valovi. Čutim veter in gibanje mostu, pod mano pa milijon kapljic, ki pršijo iznad vode in se dotikajo bližnjih bregov.
»Poslušaj sebe, svoje želje in imej svoje cilje,« mi odzvanja v glavi med popotovanjem po Himalaji, ki je bilo pravzaprav popotovanje v samo sebe.
Potrebna je ta pot v Himalajo. Potrebna zato, da spoznaš sebe. In ko spoznaš sebe, spoznaš tudi druge.
Hodim in hodim. Hoja me osvobaja, še nikoli tako. Noge so lahke, telo lahkotno, misli prijetne ali pa jih sploh ni, kar je še boljše. Ni nam treba venomer misliti, kajti z mislimi postanemo suženj samemu sebi.
Temni noči, ki bdi nam nami, kraljujejo zvezde, ki ti dajo občutek, da je poleg nas v tem širnem vesolju še nekdo, ki opazuje to lepo zvezdnato nebo.
V nahrbtniku nosim plišastega medvedka. Podarim ga otroku, ki ga srečam na poti. Sramežljivo vzame medvedka in na obrazu se mu pojavi nasmešek, ko me pogleda s tistimi lepimi temnimi očkami.
Luna medlo sije nad pokrajino in ji daje mističen pridih. Vse je mirno, narava počiva, luna pa sramežljivo pogleduje izza oblakov, kot bi se igrala z mano, ko jo opazujem.
Čutim, da me čuvajo bogovi, ki živijo visoko v gorah, čutim, da mi kažejo pot, pa ne poti, po kateri hodim, ampak pot v življenju, po kateri bom morebiti hodila.
Ustavim se in poslušam tišino, ki je v tem koncu sveta drugačna kot pri nas. Tišina, ki jo razumejo samo tisti, ki ji znajo prisluhniti.
Zaslišim šepet, ki me prijazno vabi na obisk, šepet vetra, ki zapiha po dolini in se vrača nazaj na goro ter prinaša njene besede.
Počasi se veter umirja, ko sonce zapušča dolino. Vsak čas bo postala temačna, vse dokler je ne bodo obsijale zvezde in pričarale čaroben pogled na tiho pokrajino, ki se prepušča počitku.
Zelena barva dreves in z mahom prekrite zaplate površin, po katerih hodimo, dajejo pravljičen pridih. Samo še čarobna vila manjka.
Izza košatih drevesnih krošenj pogledujejo okoliške gore, ki varujejo dolino pred nagajivimi škrati, ki so ta svet vzeli za svojega.
Opazujem naravo, kot bi sedela v galeriji in občudovala dela vrhunskih umetnikov. Ozrem se naokoli po drugih oddaljenih grebenih gora in na pokrajino, ki počiva tam spodaj, daleč pod menoj.
Pogled upiram v sneg, to gmoto lepe nenavadno bele mlečne barve, in opazujem ledene kristalčke, ki odsevajo na površini in mi povzročajo harmonijo v telesu.
Čisto tiho je tu gori. Opazujem belino snega, ki jo bo počasi zamenjala siva, nato pa temna barva noči. Sonce se za danes poslavlja, kar čutim na telesu, ki se počasi ohlaja in grozi, da ga bo zazeblo.
Stojim na vrhu visoke gore, tako visoko, da bi se z rokami lahko dotaknila sonca, ki greje naš mali planet.
Prešine me misel, da visoko v gorah, tam, kjer ni človeka, živijo bogovi. Le kako so videti? Imajo človeško obliko, obraz, telo? Jih čutimo, slišimo?
Himalaja, najvišje gorstvo na našem lepem planetu, se razprostira naokoli. Ne vidim konca niti začetka, samo gore, ki me poskušajo vsrkati vase, v svoje višine in globine, svoj mraz in toploto, svoj sneg in led ter strme stene, za marsikoga neprehodne.
Krhka so človeška telesa v primerjavi z naravo, ki si lahko privošči malodane prav vse. Prvi hip te razvaja s svojo lepoto, toplino in veličino, že naslednji hip pokaže zobe in ti da vedeti, kako kruta je lahko.
Boriš se s peklenskim mrazom in orkanskim vetrom ter pomanjkanjem kisika, ne veš, ali se ti bo uspelo zoperstaviti tej kruti strani narave, ko se te končno usmili in te povsem nebogljenega, izmučenega in premraženega privede nazaj v življenje.
Oh, kako lepo je življenje, se takrat zaveš in v trenutku pozabiš na muke, ki si jih preživljal, ko se je mati narava naslajala nad teboj. Zakaj? Da ti pokaže, da se je vredno boriti? Da je treba ceniti in negovati to, kar imaš v življenju najraje? Da preprosto občutiš življenje, ki ti ga podarja.
Otroci s skuštranimi črnimi lasmi, umazanimi hlačami in obuti v ponošene plastične natikače, mahajo v slovo. Pomaham nazaj in se zazrem nekam v daljavo, kjer se na obzorju riše meglica, ki napoveduje soparen dan.
Od sonca zagoreli obraz daje njegovim svetlo modrim očem še večjo modrino, globoke gube na obrazu pa pričajo o napornem življenju v zahtevnih vremenskih razmerah.
Ob misli na vse, od česar odhajam, se mi oko zarosi, v solzi pa zbere tako žalost kot srečo, tako bolečino slovesa kot hvaležnost doživetega.
Eno polomljeno drevo na poti ti ne more preprečiti, da ne bi dosegel cilja, ki si si ga zadal. Nauči pa te iznajdljivosti, prilagodljivosti in vztrajnosti, s katerimi lahko premagaš vsako oviro pri doseganju svojih ciljev – manjših ali večjih.
Zatorej poklon Himalaji, ki te s svojo neverjetno energijo privlači, odvrne ali pa sprejme v svoje domovanje.
