“V sanskrtu, jeziku starodavnih civilizacij ob Indu in Gangesu, beseda Himalaja pomeni domovanje snega. Še danes ljudje, ki živijo pod njo, verjamejo, da na njej prebivajo njihovi bogovi. Himalaja je prava lekcija vztrajnosti, predanosti, tovarištva, strpnosti in sočutja, obenem pa pravi izziv za iskanje meja lastnih sposobnosti. Nevsiljivo te tudi spodbuja, da bi postal boljši. Ne le kot raziskovalec, plezalec, popotnik, mistik ali kaj drugega, ampak predvsem kot človek. Številni popotniki in popotnice, ki so se dotaknili Himalaje, so kmalu prišli do spoznanja, da se je zgodilo ravno obratno. Himalaja se je dotaknila njih. ”
– Viki Grošelj, predgovor v knjigi Poklon Himalaji
Počasi se me le dotakne utrip prašnega mesta Katmandu in veselih ljudi ter razigranih otrok. Nič več me ne moti prah, ki leze v moje telo skozi vsako poro na koži, nosnici in usta, da imam grlo čisto izsušeno, kar me sili v kašelj. Sproti se pozorno umikam motoristom, ki divje vozijo po cesti, na kateri si vsak izbori svoj prostor. Da o varnosti sploh ne govorim. Njihova pravila v prometu se določajo s trobljo. Trobijo in trobijo, tako da sprva niti ne veš, kam bi pogledal ali se umaknil, kajti za tabo so že avto, motor ali rikša, pred tabo pa še kakšen motor več. Take divje hoje se nekako navadiš, da ti nazadnje postane še domača.
Življenje te enkrat le pripelje do tistega, česar si močno želiš, pa čeprav v malce drugačni obliki.
Tudi doma bi bilo dobro, da se ne bi toliko spraševali o stvareh, ki niso ravno pomembne in življenjsko potrebne. Preveč kompliciramo, na kar te spomni taka pot. Spremeni te. Drugače začneš gledati na svet okoli sebe in na probleme, ki mogoče to sploh niso.
Himalaja. Mogočni vrhovi visoko nad nami, na nadmorskih višinah, ki za človeka niso primerne, pa so kljub temu ali pa ravno zato kot magnet, ki nase vleče vse, kar pride v njegovo bližino.
Osem dni hoje na višini od 3000 do 4200 metrov ni lahek zalogaj, še posebej, če nisi strastni planinec. Ker to nisem, mi izziv predstavlja kar konkreten zalogaj. Že res, da rada hodim v hribe, ampak tole je malo drugače … Na tej višini je zrak redkejši, napori so večji, počutje drugačno. Postaneš zatečen, srčni utrip se poviša, ne moreš ne jesti ne spati in kar naprej si utrujen. V takšnih razmerah postanejo nekatere stvari nepomembne. Ne obremenjuješ se z vsakdanjim življenjem, s problemi, na katere nimaš vpliva, s službo, ki ti je všeč ali pa ne. Je samo sedanji trenutek, ki ga polno živiš, tukaj pod mogočnimi gorami, ki s tabo delijo neverjetno energijo.
V družbi goratih lepotic imaš čas, da se globoko zamisliš o življenju tam zunaj v razvitem svetu in ga primerjaš z življenjem tukaj, ki poteka povsem drugače.
Fotografije povedo veliko, ne povedo pa vsega. Spomini so tisti, ki poleg fotografij pričarajo dušo potovanja, trekinga ali zgolj sprehoda po znanih ali neznanih poteh.
Počutim se, kot da je ves svet moj. Nič vsakdanjega umivanja in preoblačenja ter hitenja v službo. Tu vladajo druge dimenzije. Čas sploh ni pomemben, pomemben je stik z naravo, s to mogočno Himalajo, ki te napaja s svojo energijo ali pa ti jo postopoma jemlje, da se tega niti ne zavedaš, dokler izmučen ne padeš v posteljo in dihaš na škrge, ker ti ne da dovolj kisika.
Duša ti poje od radosti, ko si sam z zvezdami na nebu in narava spi; zmoti jo samo kakšen pasji lajež v bližini hiš, kjer počivajo domačini. Vse je tako mirno in neresnično. Potopiš se v osrčje gora, v zvezdnato nebo in odpotuješ daleč stran v drugo galaksijo.
Hodimo v tišini, kajti besede so tu dejansko odveč. Prisotnost gora daje pomirjujoč občutek. Kot da te gore čuvajo na tvoji poti in spremljajo vsak tvoj korak. Ozrem se kvišku in spet jih občudujem. Občudujem lepoto visoko nad nami, tam, kjer so si bogovi ustvarili svoje domovanje na Zemlji. Nenavadna tišina, ki ti para ušesa. Tišina, ki te pomirja. Tišina, v kateri slišiš samo bitje lastnega srca in globoko dihanje z željo, da zajameš čim več kisika. Čutim močne sončne žarke, ki se nežno dotikajo obraza in rok, kot bi me božali z zlatimi nitkami in dovajali novo energijo v moje utrujeno telo.
Množično obiskovanje Himalaje je eno, pravo notranje doživetje pa drugo. Vsak jo doživlja na svoj način. Vsak ima različne cilje, zakaj je prišel tja. Nekateri si v Himalajo želimo preprosto zato, da jo doživimo in izkusimo. Ni rečeno, da nam bo všeč. Morda nas bo odvrnila od naše namere, da osvojimo kakšen vrh, morda nas dežela sploh ne bo sprejela, morda bomo navdušeni nad potjo, ki smo si jo začrtali v tem koncu sveta. Ne vemo, dokler ne poskusimo.
Verjamem, da te gore zasvojijo, kajti tudi mene so, čeprav nisem alpinistka. Ta mogočnost gora ti vzbuja strahospoštovanje in takrat se zaveš, kako majhen si v primerjavi z njimi. Kako majhen si in kako majhne probleme imaš, čeprav se ti zdijo ogromni.
»Poslušaj sebe, svoje želje in imej svoje cilje,« mi odzvanja v glavi med popotovanjem po Himalaji, ki je bilo pravzaprav popotovanje v samo sebe.
Nasmehnem se. Uživam tudi jaz, saj sem v neznani deželi z neverjetno lepo pokrajino, s pokrajino, ki vpliva nate in tvoj odnos do sveta. Je dežela z neko posebno energijo, z neko posebno toplino, z neko posebno umirjenostjo. Dežela, polna nasprotij. Onesnažena, čista, obljudena in neobljudena, moderna in tradicionalna.
Pogled na gore me pomirja. Kar vleče me tja gor. Tja gor v višine, tja gor v tišino in kraljestvo bogov. Čutim energijo, ki jo imajo in jo delijo z nekaterimi izbranci. Ne dovolijo vsakomur, da pride v njihovo družbo, pa tudi čas obiska skrbno izberejo. Kot bi se pogovarjala s temi gorami, ki me zviška opazujejo in dajejo vedeti, kako mogočne in nedosegljive so, kadar tako želijo.
Zakaj v Himalaji? Energija, ki jo oddaja to največje gorstvo na svetu, je drugačna. Je neverjetna, čutim jo tako, kot še nikoli nikjer nisem začutila tako močne energije. Ne znam je opisati. Privlači te, toda lahko te tudi zavrne.
Morda je tu visoko na gori energija res drugačna, saj smo bliže vesolju, ki obdaja naš mali planet. Tu tudi ni onesnaženosti, ne svetlobne, ne drugačne. Tu je drugi svet.
Tukaj, kjer se počutim tako umirjeno, kjer ni znakov sodobnega sveta, civilizacije, tukaj, kjer si sam s seboj. Kjer nikogar ne pogrešaš, kjer uživaš v neizprosni naravi, kot da si del mazohista. Tukaj, kjer je vse tako lepo, čisto in mirno, brez stresa, dvomov, vsega …
Himalaja. Že samo ime te navdahne s strahospoštovanjem, kaj šele, ko zakoračiš pod njeno vznožje in se počasi prebijaš na višje predele, kjer ti dobrodošlico izreče nadmorska višina v obliki glavobola, slabosti, pomanjkanja apetita in nespečnosti, če ne kaj hujšega. Toda to me ne moti, saj prideš zato, da premagaš nekaj, česar do zdaj še nisi. Ali pa prideš zgolj zato, da nekaj doživiš, se srečaš z novo kulturo, z novim podnebjem, novimi izzivi, ki te čakajo. Vsak po svoje, vsak ima svoje želje in cilje.
Šerpam ni poznan niti čas niti postavitev planetov. Vedo samo to, kar so slišali od svojih staršev ali starih staršev, in to se prenaša iz roda v rod. Nikoli se niso ubadali z rešitvijo uganke, saj za njih ni pomembna, kajti oni tako ali tako živijo z goro. Na goro ne gredo, če se gora tako odloči. Poslušajo njene besede in ječanje, ko je polna alpinistov, ki jo motijo v svojem miru, poslušajo njeno dovoljenje za vzpon ali prepoved vzpenjanja. Veter z gora prinaša njene besede, ki so za njih svete in jih spoštujejo.
Lepo je bilo tam gori. Še vedno ugibam in se sprašujem, ali je bilo resnično ali ne. Tišina, ki te spremlja visoko nad dolino in ti dela družbo, čeprav je ne iščeš, tišina, ki jo slišiš in v kateri se um in telo umirita. Misli odidejo daleč proč v neznano ali pa zaplavajo po neskončnem vesolju, ki bdi nad teboj.
Krhka so človeška telesa v primerjavi z naravo, ki si lahko privošči malodane prav vse. Prvi hip te razvaja s svojo lepoto, toplino in veličino, že naslednji hip pokaže zobe in ti da vedeti, kako kruta je lahko.
Boriš se s peklenskim mrazom in orkanskim vetrom ter pomanjkanjem kisika, ne veš, ali se ti bo uspelo zoperstaviti tej kruti strani narave, ko se te končno usmili in te povsem nebogljenega, izmučenega in premraženega privede nazaj v življenje. Oh, kako lepo je življenje, se takrat zaveš in v trenutku pozabiš na muke, ki si jih preživljal, ko se je mati narava naslajala nad teboj. Zakaj? Da ti pokaže, da se je vredno boriti? Da je treba ceniti in negovati to, kar imaš v življenju najraje? Da preprosto občutiš življenje, ki ti ga podarja.
Pot, ki se mi je na začetku zdela neskončno naporna, se je na koncu izkazala za edinstveno življenjsko izkušnjo, ki bi jo marsikomu priporočila. Pot, na kateri razmišljaš o stvareh, ki se ti prej niso zdele tako pomembne. Pot, ki te spremeni, hote ali nehote.
Večni dvomi o sebi, o življenju nasploh. Veliko razočaranj, bistveno manj pozitivnih stvari. Zakaj? Zato, ker se nehote prepuščamo življenju, ki ga ponuja okolica.
Služba, domače okolje. Ljudje, ki izstopajo iz povprečja, niso zaželeni, so čudni in treba jih je utišati, pohoditi njihovo samozavest, ustvarjalnost, pripravljenost pomagati drugim. Kam gre ta svet? Vsi se borimo za tako imenovani »boljši jutri«. Nekateri samo zaradi »zunanjega videza«, nekateri pa res iz srca. In slednji so ljudje, ki so neznani, ne iščejo publicitete, so skromni in živijo življenje, ki je bistveno bogatejše od življenja tistih, ki se utapljajo v denarju in pravzaprav ne vedo, kam z njim, in jim je celo v breme. Ni pravega ravnovesja na Zemlji. Toda zakaj? Vprašanje, na katerega verjetno ne bom dobila odgovora.
Iz daljave opazujem življenje okoli sebe in naenkrat je svet res drugačen. Lepši. Nepomembne in negativne stvari počasi izginjajo iz mojega življenja in nadomeščajo jih stvari, za katere je vredno živeti, se potruditi in biti zadovoljen vsak dan, ki prinaša nova doživetja, izzive in polno življenje. Že zrak, ki ga dihaš in je čist ter neonesnažen, ti požene energijo po telesu, ki zahteva neprestano gibanje. Kako lepo je hoditi v družbi dreves v neskončnem gozdu, polnem življenja.
Eno polomljeno drevo na poti ti ne more preprečiti, da ne bi dosegel cilja, ki si si ga zadal. Nauči pa te iznajdljivosti, prilagodljivosti in vztrajnosti, s katerimi lahko premagaš vsako oviro pri doseganju svojih ciljev – manjših ali večjih.
Himalaja me je spremenila. Čutim to. Zato sem ji hvaležna za vsak trenutek, ki sem ga preživela v njenih nedrjih. Himalaja ti ogromno da, če si le pripravljen to sprejeti.
