Nepal. Dežela, Slovencem znana po alpinističnih dosežkih in raju za pohodnike. Nisem ne eno ne drugo, pa sem se kljub temu odločila za treking.
Na začetku o konkretni lokaciji sploh nisem razmišljala, ampak Himalaja je bila tista, ki me je vsak dan bolj privlačila. Vse bolj in bolj me je s svojimi gorami nezadržno vabila. Vedno bolj sem poslušala pohodnike, ki so tam že bili in se tako radi vračajo v deželo, ki se ponaša s številnimi osemtisočaki. Sprva majcena želja, da bi videla Himalajo, se je kaj hitro sprevrgla v resno iskanje možnosti za treking. V ožji izbor sem postavila bazni tabor Everest, sicer tabor, ki ga vedno bolj oblegajo pohodniki in alpinisti, odročni Mustang in področje Anapurne.
Seveda sem požirala vse knjige alpinistov, ki so na papir prelili svoja občutja in doživetja v času posameznih odprav na najvišje vrhove sveta. Ta svet me je vedno bolj privlačil. Ob besedah Himalaja, Nepal, Everest so se mi oči kar zasvetile in odplavala sem v drugi svet. Svet naporov in želja, da bi dosegla nekaj drugačnega, doživela neko novo izkušnjo, spoznala novo deželo in njihove prebivalce ter, nenazadnje, spoznala sebe. Kar čudno se sliši, mar ne?
Splet okoliščin je prinesel povabilo našega vrhunskega alpinista Vikija Grošlja za treking po dolini Manang pod gorskim masivom Anapurna. Odločitev je bila kristalno jasna. Grem! Brez oklevanja.
Predgovor v knjigi: Viki Grošelj
Vsa vznemirjena in polna adrenalina se hitro odzovem vabilu in nestrpno pričakujem povratno informacijo. Še vedno ne verjamem, da se mi bo uresničila velikanska želja videti Himalajo, in to v družbi vrhunskega alpinista. Začetni evforiji se pridruži dvom o moji fizični sposobnosti, ki ga kaj hitro odženem, saj imam dovolj časa, da se na treking dobro fizično pripravim.
Čas do predvidenega odhoda se nezadržno bliža. V glavi nenehno odzvanja opozorilo: »Nabiraj kondicijo!«
